»Zmešnjavna pravljica«, kot je podnaslovljena predstava Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, je kar primerna oznaka, saj besedilo igrivo preplete prepoznavne naslove in besedne zveze pravljičarskih klasik ter tako ustvarja zmešnjavo, ki je otroci ne sprejmejo ravnodušno. Enakovrednost in zamenljivost pravljičnih števil (tri, sedem, devet), likov (prašički, kozlički) in barv (zelena, rdeča) znanih fantazijskih svetov odpreta možnost nepredvidljive zmote, vdora tujega v prepoznavno pripoved. Vendar uprizoritev s svojo humorno brkljarijo ne nadomesti pomanjkljivega dramskega razvoja lastne zgodbe in razen energičnega odrskega direndaja ne proizvede pomensko zaokroženega vsebinskega učinka.
Katero pravljico torej pripoveduje Zrcalce? Na najbolj razvidni ravni se odrsko dogajanje odvija ob iskanju knjige pravljic, zaradi katere babica in dedek brskata in stikata po različnih prostorih stanovanja, vzporedno s tem pa odpirata in prehajata v druge dimenzije, od koder jima grozi zlobna čarovnica. Znano okolje jima s tem postaja nedomače, razlogov za spremembe pa tudi ne najdeta, dokler se naposled s prebiranjem knjige nereda in nepravilnosti zaokroženo ne vrneta v izhodiščno normalnost – ravno pravi čas, saj bosta vnučka kmalu prišla na obisk.
Uprizoritev v režiji Luke Marcena poskrbi predvsem za razigravanje igralske zasedbe in priložnost za delo z zapostavljenim, manj vidnim ansambelskim segmentom (starejši) z vidnim užitkom obeh igralcev v odrski komunikaciji, dodobra izkoristi. Marsikateri vrisk, krik in rezgetajoč smeh se razširi po mali dvorani, no, tudi kakšen drzen komentar (o predvidljivosti) je bilo slišati, nekateri mlajši gledalci pa so se stisnili v objem ali skrili v naročje. Uprizoritev na začetku zlagoma vzpostavlja toplo odrsko realnost, v kateri dedek skrivaj telovadi, babica pa se prikupno nasmiha njegovi vnemi. Nato pa se s tipskimi zapleti s slabovidnostjo in pozabljivostjo pri pripravi čaja (kako skuhati čaj, če kuhinje ni tam, kjer bi morala biti) začne običajnost stanovanja razkrajati in vanj postopoma pronica neskladen svet pravljic, hkrati tuj, a vendar (pre)poznan. Odrsko dogajanje usmerja predvsem funkcionalen izkoristek prehajanja iz polja vidnosti, ki omogoča kostumske menjave, sledijo ponavljajoči principi previdnega pregledovanja potencialnih groženj, lovljenja in loputanja z vrati ter vreščečega bežanja, kar ustvarja precej premočrtno dinamiko vdiranja pravljičnega v vsakdanje, ki ga učinkovito proizvajajo atmosferski zvočni poudarki (Martin Vogrin), prehodnost in nestabilnost scenografije (Branko Hojnik) ter oblikovanje svetlobe (Mojca Sarjaš).
Predstava Zrcalce, zrcalce, požrla te bom je zagotovo spodbuden projekt, ki pozornost in angažma namenja starejšima igralcema, kljub temu pa v njem ključno umanjkata bolj razdelan in poglobljen prikaz obravnavane vsebine ter vzpostavitev jasnega odnosa do problematike demence starih staršev.
Največji delež zagotovo pridodata energična in igriva Maja Končar in Zvone Hribar. Dobrohotna stara starša sta to, polna topline in blage hudomušnosti, obenem pa se iskrivo podita po stanovanju ter z zavidljivo kondicijo skačeta med pravljicami. V tem pogledu je predstava zagotovo spodbuden projekt, ki pozornost in angažma namenja starejšima igralcema, kljub temu pa v njem ključno umanjkata bolj razdelan in poglobljen prikaz obravnavane vsebine ter vzpostavitev jasnega odnosa do problematike demence starih staršev – sprožilni moment dogajanja je namreč njuna »pozabljivost«, ki premešča in pobrklja vse pravljice ter privede do zmešnjave. Janko in Metka v snežnem metežu, jabolka, lačni kožuhar in zlobna čarovnica so tako zgolj motivni drobci, ki ne tvorijo dostopne sporočilnosti, oz. uprizoritev ne izkoristi potenciala, da bi problematiko demence, ne le kot komično izhodišče, približala mladi publiki (uprizoritev /še/ ni označena s priporočljivo starostno skupino). Tovrstne prakse otrokom prilagojene obravnave stvarnih tematik, ki so prisotne tudi v njihovem zaznavnem svetu, denimo precej bolj vešče in uspešno razvijata vsaj dve lutkovni ustanovi.