Pripovedovalski festival

26. Pripovedovalski festival.

Indija Koromandija
Načini, na katere (ne) verjamemo, da bo vse še dobro!

Indija Koromandija je, kot pripoveduje pravljica, dežela, v kateri je vsem dobro. Čisto blizu je, le še pot do nje moramo najti. In ko jo bomo našli, bomo videli: ljudje se v njej s čolni vozijo po jezeru iz mleka, štruklji jim po velikem toboganu padajo naravnost v odprta usta. Nihče ni lačen, nihče zgaran, nikogar ni strah. Slabo se godi le tistemu, ki je najet zato, da ob pičli hrani s pritoževanjem nad svojo zlo usodo vzbuja smeh in zadovoljstvo sitih. Ali ni zanimivo, da je v zgodbo o izobilju vgrajen tudi njen negativ? Zato, pravi pravljica, ker bi sicer pozabili, da izobilje ni samoumevno in da štruklji niso vedno za vse tako obilno zabeljeni.

Takšna pravljična podoba idealne dežele nam seveda zbuja smeh, malo skupnega ima z našim razumevanjem izobilja. A zrno resnice tudi ta zgodba vendarle premore: namreč, da je Indija Koromandija lahko tako čarobna in vznemirljiva, ker je nedosegljiva. Tako postane prazno platno, na katero lahko prosto projiciramo svoje zgodbe, želje, misli ali daljne spomine. Nisem si predstavljala, da si nam bo, ustvarjalcem letošnjega festivalskega programa, tako težko zamisliti lastne, individualne indije koromandije. Približno tako težko pravzaprav, kot si nam je težko zamisliti lepšo prihodnost sveta.

Srečni konci nam torej očitno gredo težje z jezika kot pripovedovalcem, ki so pravljice ubesedovali pred nami. Poleg naivnosti, banalnosti in formulaičnosti, ki jim jih očitamo, bi morda lahko večkrat v njih ugledali tudi to, kar v njih zaznavata Italo Calvino in Angela Carter: namreč, da težnja k srečnim koncem več kot o eksapizmu pove o neuničljivem in trdoživem upanju ter o strašni vitalnosti. Pripovedovati zgodbe s srečnim koncem danes očitno terja kar nekaj poguma.

Letošnji festivalski program več poudarka daje upovedovanju človekovih vezi s prostorom, drevesi, živalmi, s tistim delom našega sveta torej, ki si z nami ne deli istega jezika, brez njega pa bi bila idealna dežela ena sama puščava. Spregovoriti je treba, se zdi, o solidarnosti, ki presega zgolj človeško. In seveda tudi letos, vsako leto znova, zaupamo zgodbam.Pridite, pripovedovanje brez poslušalcev vendar nima smisla!

Špela Frlic
programska vodja festivala

Program.