»Mlada žena hodi in se smeje,
ona misli, da se z njo igrajo.
Oni pa jo v temelj že zidajo.
Tristo mojstrov, na ukaz hitijo,
do kolen so jo že zazidali,
ona pa se smeje, šale zbija,
ona misli, da se z njo igrajo.«
Trije bratje Mrnjavčeviči že tri leta zidajo grad Skadar, na Bojani pa niso zgradili niti temeljev. Kar zgradijo čez dan, jim čez noč strašna vila razruši. Šele takrat bo stal grad, pove vila, ko bodo v njegove temelje zazidali žensko.
Najbolj znano različico te epske pesmi je, kot mu jo je zapel stari Raško iz Hercegovine, zapisal in leta 1815 objavil folklorist Vuk Karadžić. Jakob Grimm jo je označil za eno najbolj ganljivih pesmi vseh narodov in časov ter jo poslal Goetheju, ki pa je bil zgrožen nad barbarskostjo motiva. Ep je doživel številne avtorske prepesnitve in upodobitve ter se še vedno kot odmev pojavlja v zgodbah in govoricah. Njegova vsebina očitno ostaja čudno in trpko aktualna tudi danes.
Ep iz zbirke Vuka Karadžića interpretira: Irena Tomažin
Prevod: Nebojša Pop Tasić
Produkcija: Zavod Homo Narrans