Totenbirt je skrivnostna, poetična drama, kjer se bralec kljub dokumentarno realističnemu jeziku hipoma znajde v izpraznjenem prostoru absurda. Temačnost podeželske gostilne, alkohola in zamaknjenega stanja brezizhodnosti, zatohlosti, nepremičnosti vaške mentalitete avtor Ivo Prijatelj zmoti s prihodom tujke, dekleta od zunaj, ki s svojo neposrednostjo, senzibiliteto, kot prevodnik različnih ponotranjenih frustracij vaških posebnežev osvetljuje drugi pol človeka - upanje, lepoto in tudi uvid v smisel življenja. Drama Totenbirt je umetnina: avtor zelo dobro združuje vse dramaturške ravnine, ki so potrebne za vsebinsko močno uprizoritev; teksta ne želi aktualizirati z dnevno politiko, dobesednostjo, čeprav se zdi na prvi pogled dogajanje konkretno in oprijemljivo; osebe izrisuje skozi njihovo samoumevno prisotnost, kako razumejo lasten uspeh, kaj si želijo v ljubezni, kaj je zanje erotika, kako občutijo smrt in njeno očiščenje, kako pravzaprav utečene tradicionalne šege uokvirjajo njihov vsakdan. Po drugi strani pa likom vseeno prepušča skrivnostnost, nedoumljivost, ko le-ti drug z drugim skozi banalna opravila, še bolj banalne pogovore doživljajo klavrne nesporazume, kratka verbalna in čustvena zatikanja, ki jih avtor natančno preko atmosfere izpeljuje v absurd in transcendenco. V današnjem času hiperprodukcijske miselnosti avtor z dramskim tekstom sporoča, da verjame v moč gledališke sugestije, še posebej, kadar uprizarja realni svet družbene margine, da le to še vedno z magijo, na emotivni ravni premakne gledalca.
Štafeto predajam dramatičarki Mateji Perpar, ker spoštujem njena razmišljanja, njeno hipersenzibilno naravo in njeno pisanje, ki je nadvse humorno, pronicljivo in lucidno.
Štafeto predajam Saši Mihelčič, ker je oseba z občutljivo refleksijo sveta. Človek plemenitih in empatičnih vzgibov. Njena razmišljanja o umetnosti in literaturi so mi blizu. Odlična igralka.
Povezava: Ivo Prijatelj: Totenbirt