Rok Vevar, 9. 3. 2018

Rok Vevar bere sodobno slovensko dramo

Rok Vevar, publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejel iz rok Nataše Živković. Ob poglobljenem razmisleku, da je morda nastopil čas za novi Preglej, v branje priporoča besedila Simone Semenič, Simone Hamer, Mihe Mareka, Saške Rakef, Petra Rezmana, Zalke Grabnar in Andreje Zelinka.

Rok Vevar / Foto: Petra Veber

Najprej se zahvaljujem spoštovani soborki in prijateljici, plesalki, performerki in koreografinji Nataši Živković za povabilo ter kolegici Tamari Matevc za vztrajnost, saj sem moral prvič povabilo zaradi obveznosti zavrniti.

Tale zapis sem se odločil zastaviti malo drugače kot moji predhodniki, tudi zato, ker menim, da mi to dovoljuje določena mera legitimitete, ki sem si jo priboril kot aktivist na področju scenskih umetniških praks, ki nastajajo mimo javnih kulturnih institucij. Slednje ni bila odločitev, ampak splet okoliščin in tistega, kar sam razumem kot javne kulturne nujnosti.

Eno izmed področij aktivizma je bilo v določenem obdobju zagotovitev pogojev za razvoj novih dramskih in performativnih pisav, njihovo konkretno uobličenje pa predvsem Preglej, kjer sem kot tesen sodelavec svoje najdražje prijateljice Simone Semenič sodeloval pri konceptualizaciji projekta, pri njegovem osmišljanju in tudi eno leto kot mentor Preglejevega laboratorija, ki smo ga takrat – v Glejevem finančno suhem obdobju – kakor vse drugo delali tako rekoč zastonj. Z gorivom čiste strasti.

S Simono Semenič sva bila dve leti sošolca na AGRFT in na podlagi takratnega kurikuluma sva ocenila, da je akademska obravnava zgodovinskega dramskega korpusa nezadovoljiva, da je taka tudi teatrološka in dramaturška metodologija in praksa ter da je javno pojmovanje in ustvarjanje dramskih pisav preveč konvencionalno; da celoten kulturni in izobraževalni sistem na tem področju gleda na odrsko besedilo popolnoma mimo sodobnih scenskih praks. To je bilo v času milenijskega prehoda. Potem se je čez nekaj časa v Gleju pokazala možnost in ustanovili smo Preglej.

Ko smo 1. aprila 2007 v Stari elektrarni uprizorili konceptualni dramski performans 9 lahkih komadov, potem ko smo na natečaj Tedna slovenske drame poslali celo vrsto ready-made besedil in jih deklarirali kot dramska, se je ta performativna gesta namenila dregniti v javno strokovno teatrološko vednost in problematizirati prepričanje slovenske gledališke elite, da ve, kaj drama je. Morda bi omenjeni javni dogodek danes lahko opredelili kot javno dramatiziranje, ki skuša nekaj narediti s tem, da obstoj takšne vednosti zanika, saj se dramski pisavi na ta način odvzema vsakršna prihodnost. Pri naši akciji je šlo za to, da se vprašanje, kaj drama je, spremeni v vprašanje, kaj drama lahko naredi ali kako se lahko udejanji, uprizori.

Ker se je v drugi polovici 90. let z novimi evropskimi dramskimi brutalisti odvijala demontaža klasičnih dramskih form, ker je v tem času skozi različne scenske hibride in performativno pisanje prihajalo do novih besedilnih potenc in ker je bila vrsta umetniških praks že desetletja pred tem priča novim ustvarjalnim možnostim, je bilo mišljenje teh prehodov hkrati možno in do neke mere na dlani. Nič posebno inovativnega se ni bilo treba spomniti, da bi se inavguriral načrtovani preobrat v pogledu na odrsko besedilo. In tudi daleč od tega, da bi bili v čemerkoli pionirji. Spomnim se sezone, ko smo v Preglejevem laboratoriju brali izključno takšna odrska besedila, ki takrat pri nas nikoli niso zašla v akademske kurikulume ali pa so v njih pristala zgolj kot oblika hipne zastranitve; od Gertrude Stein, Petra Handkeja, Maca Wellmana do performerke Karen Finley in besedil nizozemskega kolektiva Dood Paard, če naštejem nekatere, ki mi pridejo v hipu na misel.

Takrat se je zdelo, da bodo določene institucije, ki morda pri nas res niso tvorile popolnoma čvrstega teatrološkega sistema, a so imele s svojo metodološko zastarelostjo kljub temu zagotovljeno določeno institucionalno stabilnost, in so se na FF in AGRFT poučevale v obliki predmetov teorija ali zgodovina drame, večne. Zdelo se je, da se mora poučevanje klasičnih dramaturških sistemov samo intenzivirati in metodološko prenoviti ter povezati z modernimi in sodobnimi dramskimi, teatrološkimi in performativnimi praksami ter njihovimi možnimi teoretizacijami. Nujno je kazalo v akademske kurikulume uvesti poučevanje dramskega pisanja, osebno pa se mi je zdelo vselej nezaslišano, da se pri nas v visokošolskih programih, kjer se poučuje bodisi teorija drame bodisi praktično pisanje, nihče poglobljeno ne ukvarja s primerjalno zgodovinsko dramatologijo (kot je nekakšno strukturalistično razstavo dramske morfologije imenoval zagrebški profesor Vjeran Zuppa). A danes pri nas niti precej konvencionalna dramska proizvodnja s svojimi etabliranimi avtorji zadnjih desetletij ni dobila svojih primarnih akademskih interpretacij. Česa bolj sistematičnega in obsežnega (Malina Schmidt - Snoj je to lahko storila šele po upokojitvi). Razen morda posameznih analiz s pomočjo instrumentarija aktantskih modelov Anne Ubersfeld. Skratka: z upokojitvijo in odhodom nekaterih naših profesorjev je erodiralo nekaj, kar smo v Pregleju pred malo več kot desetletjem (skupaj s kakšno generacijo ali dvema pred nami) razumeli kot konservativno dramsko institucijo. Trdnjavo. Vladavino, ki je po našem prepričanju potrebovala opozicijo.

Pozdravljam iniciativo “Izvolimo dramo ...” na SiGledal, ne me narobe razumeti, ampak ni težko ugotoviti, da nam v tem trenutku v domačem kulturnem prostoru manjka institucionaliziranih mest, kjer se odrska besedila – naj bodo to drama, dramatizacija, uprizoritvena besedila (performance text), ready-made besedila, govori in nagovori itn., skratka različne vrste besedil, ki so osnova za fikcijske in stvarne javne nastope – lahko podvržejo različnim oblikam (kritičnih) analiz in interpretacij. Manjka nam tudi publicistike z objavami različnih bralcev, strokovnjakov in znanstvenikov. Ali rečeno še natančneje: manjka nam mest, kjer se takšna dejavnost razume kot delo in ne kot hobi.

Sam menim, da je Preglej mnogo prispeval k obravnavi vprašanja, kaj je odrsko besedilo, kaj lahko naredi in kako se utegne uporabljati, v kakšni meri je to stvar konvencionalnih in v kakšni manj običajnih rab. In kakšne pomene to proizvaja. K temu je s svojimi javnimi nastopi in pisanjem besedil mnogo prispevala prav letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič. Nenadoma odgovor na vprašanje, kaj je takšno besedilo, ni več tako samoumeven, kot je bil še pred dobrim desetletjem. Po drugi strani pa se zdi, da analitični instrumentarij pri nas še vedno ne izpolnjuje pogojev, da bi zadostno odgovoril na vprašanja, kakšna so besedila, ki so nastala v krogu Pregleja in ki nastajajo med mlajšo generacijo piscev. Vselej, kadar se pojavi argument (ne)uprizorljivosti besedila, vem, da takšna disciplinarna dramatološka ali teatrološka sodba v temelju izhaja iz jasne predpostavke, kaj je drama in kaj ne, kaj je odrsko besedilo in kaj ne. In smo spet na začetku.

Sam menim, da je morda nastopil čas za neki novi Preglej, ki bi v sodelovanju med izobraževalnimi in umetniškimi kulturnimi institucijami in kakšno od nevladnih organizacij obravnavi in proizvodnji odrskih besedil zagotovil neki novi korpus ustvarjalnih in analitičnih kompetenc.

V branje priporočam besedila Simone Semenič, Simone Hamer, Mihe Mareka, Saške Rakef, Petra Rezmana, Zalke Grabnar in Andreje Zelinka.

Povezave:

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Muanis Sinanović, 9. 2. 2018
Muanis Sinanović bere sodobno slovensko dramo
Jan Krmelj, 16. 2. 2018
Jan Krmelj bere sodobno slovensko dramo
Nina Kuclar Stiković, 2. 3. 2018
Nina Kuclar Stiković bere sodobno slovensko dramo
Martin Pečan, 23. 2. 2018
Martin Pečan bere sodobno slovensko dramo
Bine Debeljak, 16. 2. 2018
Bine Debeljak bere sodobno slovensko dramo
Nataša Živković, 23. 2. 2018
Nataša Živković bere sodobno slovensko dramo
Simon Smole, 26. 1. 2018
Simon Smole bere sodobno slovensko dramo
Lukas Debeljak, 2. 3. 2018
Lukas Debeljak bere sodobno slovensko dramo
Alma R. Selimović, 16. 2. 2018
Alma R. Selimović bere sodobno slovensko dramo
Robert Bobnič, 2. 2. 2018
Robert Bobnič bere sodobno slovensko dramo
Fiona Elisabeth Cruyt, Virginia Podesta, Jits Dumarey, Ivana Petric Lasnik, 12. 3. 2018
V Belgiji berejo sodobno slovensko dramo
Saša Mihelčič, 17. 3. 2018
Saša Mihelčič bere sodobno slovensko dramo
Luka Marcen, 16. 3. 2018
Luka Marcen bere sodobno slovensko dramo
Pia Vatovec, 31. 3. 2018
Pia Vatovec bere sodobno slovensko dramo
Ajda Valcl, 23. 3. 2018
Ajda Valcl bere sodobno slovensko dramo
Tery Žeželj, 24. 3. 2018
Tery Žeželj bere sodobno slovensko dramo
Nuša Kalanj, 30. 3. 2018
Nuša Kalanj bere sodobno slovensko dramo