Zahvale Andreju Tomažinu za nominacijo, priporočam se tudi za drugovrstne nominacije, predvsem tiste finančno obračunljive.
Torej. Za začetek citat in rima. Na koncu sta dve poti, ti pa izbereš tisto, ki je ni, v branje priporočam dramski tekst Franja Frančiča Vice III. Pisanje Frančiča me nezadržno ali nevzdržno spominja na žabo napihovalko, vsakič, ko se podbradek baročno našobi, pričakuješ, da ga bo razneslo in z njim celotno žabo. Vice III se na trenutke prav grozeče naduvajo in zagrozijo, da se bo po še enem zvrnjenem frakeljčku Frančič sprevrnil v filipčiča, a balonček vsakič popusti in uplahne. Vrne se po zrak v sivo, veristično maltretiranje pogrebnikov in pokojnikov. Na vlažen teren klokanja vina in neuspešnega mehčanja metafizičnih resnic. Le občasno, v dovolj pijanem stanju se pogrebna družba loti meta pozivov k eskalaciji dramskih pripetij, k distorziji, k razplastenju likov, k draaamiiii. Likom je resnici na ljubo le v redkih trenutkih pun k.... Frančičeve cinične druž(a)bene kronike, takrat hočejo akcijo in reakcijo, ne pa novega glažka vina. Alkohol, ki kaplja iz vsake stranice Frančičevih romanov, se je sicer lepo udomačil v didaskalijah: “pijeta vino”, “naredita še en požirek vina”... A pijane pozive na akcijo hitro potaca jutranji maček, ki dramo vrne v utečeno kolesje predvidljivega dramskega konflikta, in tako, za konec, Frančič s kapljico filipčičevskega absurda pripelje igro do katarzičnega razpleta ljubezenskega trikotnika. Frančič je dober, skoraj odličen, ko ne gre za draaaamoooo, ko gre za počasno, naporno, alkoholno odisejado alkoholikov, kruholomilcev, kopalcev grobov in ostalih obskurnežev, ki ne potrebujejo deus ex machine absurdus v podobi vesoljske ladje, dovolj jim je zmačkano zbujanje v nezakopanih grobovih. Še enkrat torej, še bolj naglas, preberite Vice III, da ne bi bilo kasneje, po smrti, slišati: nisam znao.
Za novega bralca nominiram preizkušenega kruholomilca Roberta Bobniča. Naj ti drama tekne, kot bo meni zdajle sirov burek.
Povezava: Franjo Frančič: Vice III