Blaznost igre je monodrama, ki se tej in katerikoli drugi formalni oznaki izmuzne in jo razvotli. Gre za sosledje ali en sam pretrgan monolog, glas(ove) v etru, ki nastopa v obliki sanjskih poročil, nevrotičnih naštevanj, rimanih pesmi itd. – v pomanjkanju oblikovanih likov in drugih režijskih napotkov tekst postane neko brezoblično mnogoglasje, ki odpira možnost prav vsaki uprizoritveni praksi, od osamljenega raztelešenega glasu do monodrame in horde nastopajočih. S tem Blaznost igre prevprašuje in lomi pomenskost in formo gledališča, pravzaprav pa lomi pomenskost slehernega pomena. V besedilu, svetu 'noči brez noči. Neba brez neba.' je vsaka gotova in zaključena možnost neobstoječa. A beckettovsko, pogumno in obupano ostaja samo prisotnost zavesti, podlaga tako vsakega besedila kot vsakega gledališča; to, da vidiš in si viden, v enem pogledu. '... igram naprej.' To je igra Andreja Juharta, Petra Pavloviča Pavlovčiča, Izidorja Križana itd., avtorja, kdorkoli je že to, mene, tebe, predvsem pa je ta tekst izjemen dosežek presunljivega Nebojše Pop-Tasića.
Štafeto predajam Maxu Rakuščku, ki me je prepričal, da si omislim abonma.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre