V pričakovanju prihoda najvišje avtoritete, Starega, se pod nežnimi in spretnimi rokami brivca, ki obožuje opero, na brivskem stolu vrstijo tovarišice in tovariši. Skupaj z Viktorjem sledimo njihovim razmišljanjem, ki razkrivajo, da pod krinko pravičnosti, resnicoljubnosti in prizadevanj za skupno stvar tičijo sebični vzgibi, ideologija pa služi le kot orodje za zatiranje drugačnih in sproščanje osebnih frustracij. Nihče od tovarišev se ne more upreti misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi britev zdrsnila; zaradi podzavestnega strahu brivcu ne razkrijejo le svojih osebnosti, temveč tudi grabežljive načrte, ki se jim pletejo po glavi. Dramsko besedilo Iva Svetine je za bralca hoja po nejasni meji med dovoljenim in nedovoljenim, resničnim in namišljenim, idealizirano veličastno prihodnostjo in paranoično sedanjostjo.
Opera deluje kot protiutež sivini razmišljanja tovarišev in tovarišic. Brivec je – kot njegov operni kolega Figaro – sanjav, človeški, dovzeten za lepoto, s širokim razgledom ne le na glasbo in glave, temveč tudi onkraj njih. Ob koncu dramskega besedila, polnega pretanjenih simboličnih in duhovitih sporočil, včasih v samih vrsticah, drugič med njimi, lakomni tovariši in tovarišice ostanejo praznih rok, brivec pa odpotuje v Sevillo.
»Opera ti lahko vzame razsodnost,« meni eden od likov. In prav to je naloga umetnosti, tudi portala SiGledal. Kajti le, če smo malo nori, se lahko odpremo v širjave novega, nabrusimo svojo duhovitost in s pomočjo lepote prestopimo v novo dimenzijo razuma. In to tako dobro dene.
Štafeto podajam radijski kolegici Magdi Tušar, katere razgledanost in pronicljivost nam vedno znova odkrivata nove razsežnosti ne le literature, temveč tudi številnih drugih področij umetniškega ustvarjanja.
Povezava: Ivo Svetina: Brivec iz nekdanje Kranjske hranilnice