Berem dramo Matjaža Zupančiča Goli pianist, ki je bila napisana leta 2000. Izjemna drama absurda, ki je ne moreš odložiti, ko jo začneš brati, tekoči dialogi, polni absurda in črnega humorja. Karakterji so jasno izrisani in se lahkotno izražajo v absurdnih situacijah in besednih igrah, ki pa niso zgolj igre, ampak vsaka razkriva resnico, bodisi človeškega karakterja, še bolj pa slovenskega, ki ga je Zupančič ujel v njegovih odtenkih. Poleg izjemne pisave absurda in humorja je vrednost teksta tudi v tem, da izriše slovensko okolje in človeka v njegovih ne preveč privlačnih potezah, za katere bi bilo dobro, da si jih kdaj ogledamo in se od kakšne tudi poslovimo.
Med drugim tudi značilnost okolja, ki ti ne dovoli samosvojosti, ki ti ne dovoli, da živiš samo s klavirjem, če vsi sosedje pravijo, da moraš imeti omare. Teror jabolčnega zavitka. Če nisi naš, bomo naredili vse, da postaneš. Oblekli ti bomo naše hlače ali vrgli skozi okno. Če nisi naš, si nevaren in te bomo ukrotili. Ni pomembno, laži, da si kot mi, in bo že boljše. Individualnost in umetnost sta na zatožni klopi in sumljivi. In vse te resnice, ki so grenke, če živiš v takem okolju, so v tekstu položene v iskrive, humorne in absurdne situacije, ki se prelivajo iz ene v drugo in bi nas lahko spodbudile k preizpraševanju.
Sem redna bralka Zupančičevih dram, v eni izmed njih, Hodnik, sem tudi igrala in tako še podrobneje spoznala njegovo pisanje. In lahko rečem, da sem občudovalka njegovega pisanja. V njegovih tekstih je nekaj vizionarskega, beremo, se smejimo in čudimo, mine nekaj let, in to živimo. Matjaž Zupančič začuti čas, v katerem živimo, in ga rahlo odvrti naprej. In mislim, da je to vrednost dobre dramatike. V njegovem tekstu je humor, ki se ne boji banalnih šal, a če jim prisluhneš, te peljejo dlje, v resnico, ki je direktna in včasih boleča, ker je dobro izbrana in na pravem mestu. Omehča te s smehom, odpreš se in potem te udari z resnico. Njegovi dialogi so tekoči, mehki, kot igralec si jih želiš govoriti, lepo se usedejo na jezik.
Vrednost njegovih dram vidim tudi v tem, da zna biti neizprosen do vsebine, da zna izčistiti, da zna morda tudi kaj žrtvovati, da pride osnovna ideja ven jasna in čista. In to je zame mojstrstvo, da znaš zajeziti svojo ustvarjalnost, da znaš postaviti meje domišljiji, da si hkrati kot otrok, ki meče na kup in obenem ostro zrelo oko, ki brez sentimenta izloči vse nepotrebno. V nasprotju z dramskimi teksti, ki so preobloženi, ki želijo povedati preveč in se izgubijo v preveč pomenih. Njegova struga je jasna. Tekst je aktualen in hkrati nosi neko brezčasnost.
Štafeto predajam režiserki Ajdi Valcl, ker je izjemno pronicljiva in čuteča opazovalka sveta in bralka. Ne le velika umetnica, ampak tudi velika humanistka z občutkom za sočloveka in pogovori z njo so male lekcije življenja.
Povezava: Matjaž Zupančič: Goli pianist