Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 11. 2010

Ena sama zavist in sla po kontroli

Igor Koršič na AGRFT predava zgodovino in teorijo filma. Njegovo izobraževanje na Švedskem je naši akademiji in študentom prineslo boljši vpogled v – predvsem – Bergmanov opus, predavanja pa se pogosto sučejo tudi okoli Tarkovskega in Fellinija. Koršič je neposreden sogovornik, ki ne skriva, da ga razmere v slovenski kulturi in mačehovski odnos do filma zelo vznemirjajo.

Igor Koršič / foto osebni arhiv

Zgodovina in teorija je zelo kompleksen predmet, ki se pričenja nekje ob koncu 19. stoletja (brata Lumière). Precej pozno, v primerjavi z gledališčem. Prvi slovenski celovečerec je datiran v začetek socialističnega obdobja (Na svoji zemlji, 1948), zametki filma in predvsem dokumentarci pa so se delali že prej. Čemu ta dokaj pozna integracija v filmski prostor? Je bil res potreben tako močan vzrok, kot sta druga svetovna vojna in povojna družbena ureditev?

Slovenska teorija na samem začetku ni zamujala. Fizik in matematik Simon Šubic jo je imenitno zastavil že leta 1898. Za zamudo s filmom je več možnih vzrokov.Glavni razlog je bila gotovo popolna narodnopolitična podrejenost v stari Avstriji in le malo boljše stanje v prvi Jugoslaviji. Poleg tega smo Slovenciverjetnozamudniki na vseh področjih. Zaradi morda zgodovinsko pogojene previdnosti. Tudi naša nekdanja skupna domovina stara Avstrija s cesarjem Francem Jožefom na čelu je bila pregovorno konservativna in počasna. Slovenci nismo posebno naklonjeni sodelovanju in film je izrazito kolektivna dejavnost.Pri nas prevladuje prepričanje, da je predvsem jezik tisti, ki nas kulturno opredeljuje, zato obstaja tradicija nezaupanja in podcenjevanja do vsega nejezikovnega. Hkrati prevladuje neka kramarska narava, kot jo je ugotavljal že Prešeren, in že je tu tragičen nesporazum s filmom. Ker je bil finančni položaj v Deželnem gledališču med prvo svetovno vojno težak, so ga reševali s kinematografom. Vendar zaradi tega filmskega gostovanja v hramu besede nastane verjetno na neki ravni še danes nepresežena zamera do »nekulturnega« filma.

Pri filmu je bila zasebna iniciativa prevladujoča samo do prve svetovne vojne. Po njej sta za filmsko produkcijo, za nacionalno kinematografijo potrebna bančni kapital in aktivna državna politika. Madžari so recimo že v dvajsetih letih ščitili in spodbujali lastno filmsko produkcijo s kvotami, z davčnim instrumentarijem in tako dalje. Pri nas teh stvari še danes nismo dojeli in sprejeli. Povojna družbena ureditev je gotovo pomagala. V začetku so te stvari urejali komisarji s pištolami za pasom. Komaj prikrita želja, da bi takoj po samostojnosti lastno kinematografijo ukinili, kaže na to, česa smo sposobni, če smo svobodni. Gre tudi za nek avtoritarni vzorec obnašanja, klečeplazenje pred avtoritetami.Laže nekaj storimo, če se nam ukaže. Zato pravi Cankar, da smo … kaj že?

Potem je šla slovenska filmografija približno po poti literature. Odmik od socrealističnega reflektiranja družbe je prinesel novi val in vrsto kritičnih in – za tedanjo oblast – provokativnih filmov …

In smo na to kritično vlogo filma kot modernističnega političnega in estetskega ledolomilca v totalitarnem sistemu, kot kaže, pozabili. Po osamosvojitvi so bili najglasnejši tisti, ki so bili prej tiho kot miši. Prvak stranke, ki najbolj obsedeno preganja mrtvega psa slovenskega komunizma, v neki izjavi prelaga odgovornost za svojo takratno politično poslušnost kar na takratni režim: »Saj nismo nič vedeli!« Očita, da mu niso povedali, da obstajajo tudi druge možnosti v osemdesetih letih. Ubogi revež, saj je res bilo grozno težko sesti v avto ali na vlak in v eni uri priti čez mejo v »svobodni« svet. Celo če je trd za jezike, bi se lahko o parlamentarni demokraciji poučil pri zamejskih Slovencih.Res je sicer, da partijski sekretar tega ne bi cenil. Recepcija zgodnjih del denimo Boštjana Hladnika in Janeta Kavčiča pa je mešanica nenaklonjenosti filmu in modernizmu. Film je samo ena od manifestacij modernizma.

Hvala bogu je film dihal skupaj s kritično, liberalno (v duhovnem smislu), individualistično, eksistencialistično literaturo, ki jo poosebljata denimo Dominik Smole in Marjan Rožanc. In to kljub mnogim, verjetno tudi samooklicanim »gatekeeperjem« in cenzorjem.Spomnim se primera Rdeči boogie. Bojan Štih ga je pokazal »cenzurni« komisiji, ki naj bi s podpisi dala dovoljenje za javno predvajanje. Nihče ni popisal.Ko je pri naslednji projekciji podpisal vidno zadovoljen Jože Smole iz politične nomenklature, so brez oklevanja podpisali tudi ostali. Tak'le 'mamo še danes! Rožanc je bil eden redkih filmofilov med slovenskimi literati. Ker je razumel tudi množični šport, se je zavedal,da Slovenci ne bomo postali nacija, dokler ne bomo sprejeli nogometa.Film in nogomet sta si po tej plati sorodna. Z nogometom se je to že zgodilo. S filmom še ne.

Najmlajša generacija filmskih režiserjev (ki so pred kratkim zapustili Akademijo) je – okrnjenim finančnim sredstvom navkljub – izjemno plodovita. Gre za novo energijo, produktiven ustvarjalni elan? Si morda lahko (ponovno) obetamo kvalitetne celovečerne filme?

Ne ponovno. Izjemno plodovite filme imamo že lep čas. Pravzaprav imamo kar kontinuiteto plodne ustvarjalne energije. Nekateri govorijo o osemdesetih letih kot o kriznem obdobju, o slabem slovenskem filmu, in to povezujejo s samoupravljanjem. Kakšna neumnost! Pretežno isti ljudje in sile kot danes so filmu vladali tudi takrat. Razen obdobja Štiha, so bile na Vibi velike komisije, ki so delale selekcijo. Lobiji. Načrtno so se šli žanre. In pri tem predvidljivopogoreli. Ne zaradi žanrov, ampak zato, ker je šlo za poenostavljeno dogmo, spolitizirano programsko politiko. Tega niso diktirali komunisti, ampak naši intelektualni krogi z ekranovci vred, v povezavi z nekim pogrošnim, »ljudskim« razumevanjem filma. In smo imeli tako Nasvidenje v naslednji vojni, Splav Meduze, Rdeči boogie in take stvari. In razne žanrske izdelke, po katerih danes tisti, ki so jih takrat omogočali ali pa vsaj podpirali, danes najbolj udrihajo. Ustvarjalne energije pri nas ne manjka.

Ne strinjam se s tistimi, ki, ko se dokopljejo do mesta v strokovni komisiji (možnost selekcije), tarnajo, kako slabi da so scenariji. Saj nihče ni poskrbel, da bi lahko bili boljši! Do nedavna so se mnogi zelo trudili, da na AGRFT ne bi bilo scenaristike. Dolgo so onemogočali vstop Slovenije v evropske filmske integracije, češ da za to še nismo dozoreli. Ena sama zavist in sla po kontroli in moči nad drugimi! In provincialno samozaničevanje. Še včeraj me je denimo vprašal veliki madžarski avtor Miklós Jancsó, kaj se je zgodilo s človekom, ki je posnel Kruh in mleko in Od groba do groba (Jan Cvitkovič, op. a.). In ne samo, da imamo bogato raznolikost poetik, avtorskih osebnosti. Imamo tudi pri občinstvu nadvse uspešen film. Gremo mi po svoje trenutno podira vse rekorde … To ni kar tako. Glede na kilavo filmsko politiko imamo zavidljivo uspešno kinematografijo. Gledanost domačega filma je povsod v Evropi, razen v Franciji in v zadnjem času tudi Nemčiji, velik problem. Še posebej če gre za kakovostne filme. Pri nas imamo posrečeno kombinacijo kakovosti in gledljivosti.

Nekako velja, da naj bi vsak v predalu skrival zaprašen scenarij, ki potem nikoli ne doživi transformacije na filmsko platno. Dobra zgodba je, jasno, glavni element filma. Ni pa vse. Je filmsko, predvsem teoretično znanje in poznavanje osnov scenaristike pogoj za kvaliteten izdelek?

Seveda je poznavanje scenaristike pogoj za kakovosten izdelek. Predpogoj za poznavanje scenaristike pa je poznavanje filma. Se pravi angažirano, ustvarjalno poznavanje filma kot umetnosti. Prava, »neindustrijska« scenaristika je v funkciji filmskega ustvarjanja. Ker sem že omenil Madžara Jancsa: on je svoje slovite in izjemno izvirne filme snemal s konceptom »caméra-stylo«, kamere nalivnega peresa. Film se dela, »piše« s kamero in ne s svinčnikom. Scenarij je pomagalo,načrt, je faza načrtovanja, ki jo mora obvladovati vizija končnega filma. Jancsó je scenarij za enega svojih najbolj slavnih filmov (Rdeča himna) napisal potem, ko je bil film že končan. Scenarij so »izumili« predvsem zaradi potreb financerjev in cenzorjev.Kot instrument v procesu ustvarjanja je seveda sicer čisto uporaben. Zato je živa filmska kultura popolnoma odločilna za nastajanje kakovostnih filmov. Kljub vsem naporom v zadnjih dvajsetih letih, da bi jo ukinili,ta kultura, bog vedi po kakšni logiki, pri nas še vedno vztraja.

Vrsto let ste se izobraževali na Švedskem, od koder izhaja znameniti »odpadnik« Ingmar Bergman. Danes je režiser številnih klasik priznan tudi v domačem okolju. Je res tako, da mora človek umreti, da postane nesmrten? Kakšen odnos do Bergmana je bil vzpostavljen na akademiji, kjer ste se vi izobraževali? Pri nas so v ospredju predvsem Tarkovski, Fellini, Bergman, Kubrick, Kurosava …

O tem sem že precej pisal. Taki velikani, kot je bil Bergman, v malih sredinah praviloma slabo uspevajo. Na švedski akademiji so ga v »revolucionarnih« šestdesetih letih prvi dan njegovega učenja »nagnali«. Res, njegov karakter ni bil preveč kompatibilen s takratnim duhom časa. Vendar med mojo generacijo takrat tudi priljubljen ni bil. Še danes ni. Še mrtev vznemirja. Pravzaprav je bil izrazito osovražen. Jaz, ki mu po karakterni afiniteti tudi nisem bil preveč blizu, sem se hvala bogu trudil in ga zagovarjal.Ne samo zato, ker sem se zavedal njegovega pomena za razvoj filmske umetnosti in zato, ker je bil slaven, ampak predvsem zato, ker so me njegova dela vznemirjala. Četudi je bilo to vznemirjenje pogosto neprijetno. Seveda je tako, da so »mrtvi« avtorji še najmanj nevarni, zato si lahko privoščimo tudi postaviti jim spomenik. Čim postanejo spomenik, postanejo praviloma nenevarni.

Ker jih že omenjate: Kubrick je iz ZDA več ali manj pobegnil. Fellini je sicer imel imenitne taktike za obrambo pred svojimi nasprotniki, vendar jih je bil kljub temu deležen. Mislite, da bi Kurosava poskušal narediti samomor, če bi bilo med njim in njegovimi rojaki vse v redu? Za Tarkovskega tako vemo. To je treba vzeti v zakup. Destabilizacija ugodja samozadovoljstva ljudi, ki se držijo uveljavljenih nazorov, vsakokratne »politične korektnosti« in iluzije varnosti, je naloga vsakega pravega umetnika. V imenu resnice. Zato je neumestno pričakovati hvaležnost za časa življenja. Nasprotno, vsaka taka slava »zaživa« je verjetno že znak, da je umetnik na nek način, čeprav živ, že mumificiran. Bergman pa je, čeprav v grobu, očitno še živ.

Slovenski študentski filmi potujejo po festivalih po celem svetu in prejemajo nagrade. Morda jih ima tujina celo raje kot domači prostor. Čemu tak dokaj mačehovski odnos do filmskega ustvarjanja s strani določenih institucij?

Po moje gre za politike in birokrate, ki teh stvari ne razumejo in jih zato defenzivno, tako za vsak slučaj, malo prezirajo, in če le lahko, čim bolj ovirajo. Potem je tu še provincializem, ki se z veseljem klanja domnevnemu velikemu svetu in temu primerno prezira vse, kar mu je preblizu, kar je domače. S tem provincialci kažejo svojo pomembnost, svojo vzvišenost nad domačim okoljem. Morda se bo to delno spremenilo z novim zakonom o filmu (o filmskem centru), saj smo v organih večino upravljanja uspeli zagotoviti stroki. Če to ne bo bolje, potem je tudi s stroko nekaj narobe. Za kulturo je v politiki veliko tutorjev. Gre za domnevno lahko področje, za razliko od denimo informacijske tehnologije. Tu je lahko blefirati. Vse, tudi najbolj v nebo vpijoče neumnosti, je sprejemljivo. Nek minister ti mirno lahko reče: »Pa kaj Eurimages, saj sem tudi sam član mednarodnega združenja zgodovinarjev.« Bog pomagaj. Kljub temu, da recimo Mičo Mrkaić ne kroji več javnega mnenja v medijih, je njegov duh še kako prisoten.

Program Kinoteke in Kinodvora je izjemno kvaliteten in nabor filmov lucidno izbran. Pa vendarle se zdi, da ljudje raje zahajajo v bolj komercialne kinodvorane. Najbrž nisem izjema, ko sem šokirano opazovala tiste štiri sogledalce, ki so si v Kinoteko prišli ogledat Na svoji zemlji. Bila sem celo ogorčena. Vendarle gre za slovensko klasiko, polpretekli zapis o nekem obdobju, za slovensko tradicijo in kulturno izročilo …

Veliko in v marsičem sistemsko vprašanje. Ponudba oblikuje povpraševanje. Lobiji reproduktivne kinematografije so tako močni, da so uspeli ostati zunaj filmske politike in zato s svojim programom krojijo pogrošni okus. Temulahko dodamo še medije in populistično kritiko, ki jo na veliko širijo tudi nekateri »vrhunski« intelektualci in celo »kulturniki«, pa imamo, kar imamo. In nedelujoči filmski sklad. In odsotnost celostne politike, vizijeo slovenski filmski kulturi. Škoda, glede na potrebo, pravo lakoto po taki kulturi, ki se kaže z obiskom LIFF-a, Kinoteke, Kinodvora in tako dalje. Finski kolega, pomemben tamkajšnji filmski publicist, avtor in kritik, je bil nedavno navdušen nad cinefilijo, ki jo je zaznal v Sloveniji. Pa to nastaja nekako »kljub vsemu«. Ni filmske vzgoje v šolah, ni kakovostnih publikacij, ni za film (in ne zase) čisto zares zainteresiranih založnikov, ni katedre za film na nobeni univerzi, ni programske politike v multipleksih … Na drugi strani je slovenski film deležen skrbno vzdrževanih negativnih mitov: da je drag, da ga ne maramo in tako naprej. Kaj pomaga, če je resnica nasprotna, ko pa mediji in politiki vseh vrst trobijo kot v en rog in jih nasprotna dejstva pri tem prav nič ne motijo.

Marsikdaj se sliši, da Slovenija nima dobrih filmov. Petelinji zajtrk, Osebna prtljaga, Slovenka in – nenazadnje – tudi kratki film Trst je naš! dokazujejo nasprotno … Vemo, da so finance glavni problem. Sedaj, v času krize, se sploh zdi, da se vloga umetnika še manjša, četudi je morda kdo mnenja, da je kriza za umetnika celo dobra …

Tako ali drugače uspešnih domačih filmskih naslovov bi se dalo našteti še kar nekaj. Zadnjič sta na isti dan na AGRFT prispeli dve mednarodni nagradi. V slabih dveh tednih štiri mednarodnenagrade. Ne gre za nobeno izjemo. Zagotovo smo med najbolj nagrajevanimi šolami v svetu.Krizo nekulturni ljudje zlorabijo za omejevanje stvari, ki jih spominja na njihovo nekulturo. V filmski velesili Madžarski so populisti na oblasti pred nekaj tedni prvič v zgodovini zradirali madžarsko filmsko produkcijo. Trend je tukaj jasen. In velja za vse umetnosti. Te stvari so vse bolj ilegalne v scientističnem zeitgeistu. Tak razvoj sicer vsaj od Nietzscheja naprejlahko, kot vemo, predvidevamo. Vprašanje je, kaj storiti. Kaj boljšega od aktivizma, denimo pesnika, ki je bil irski minister za kulturo (Michael D. Higgins, trenutno kandidira za predsednika Irske) si je težko zamisliti. Ko je bila Irska še revna in zaostala in jo je pestila velika nezaposlenost, je odprl sedem novih gledališč, eno opero, eno televizijsko postajo (v polmrtvem jeziku) in povečal produkcijo filma za tri tisoč petsto odstotkov. In je Irska postala Irska. Danes je predvidljivo velika žrtev krize. Vendar tudi ko bodo vsi računi poplačani, bo ostala ena najbolj bogatih evropskih držav. In nedavno tega je bila ena najbolj revnih. Zato si moramo kljub vsemuprizadevati za »epistemološko inverzijo«. Umetnost ni poraba, ampak investicija v ustvarjalnost. Morda se bo pa kdaj le prijelo inobrnilo.

Kaj pa nove smeri, ki jih je prinesla bolonjska reforma? Montaža, kamera …

Super! Končno smo prava šola. Popolna šola. Pravi temeljni kamen za prihodnjo filmsko kulturo. Teh, za nas novih poklicev je najbolj primanjkovalo. Stroka bo postala bolj »šolana«. Težje bo z njo manipulirati. Bolj bo vplivna. Tisti, ki jim ni do tega, niso bili budni, ko se je to zgodilo. To se jim bo zagotovo maščevalo! Odpraviti teh pridobitev takole čez noč se ne da.



Igor Koršič, AGRFT

Urša Adamič, 17. 11. 2010
Mešanica barv
Eva Hribernik, 17. 11. 2010
V študentski vasi sonce sije
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 11. 2010
Tam na Nazorjevi
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 8. 11. 2010
O dobrih filmih se šepeta po hodniku
Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010
Bistvena je izkušnja delovanja
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
“Režija je orkestriranje človeških duš”
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 29. 11. 2010
Raziskovalna dejavnost na UL AGRFT
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 11. 2010
Na gostovanjih je »ful« dobro!
Iztočnica Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 11. 2010
AGRFT ni nekje v Sodomi in Gomori
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...
Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 5. 2010
Prihaja Nova drama
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta