Starogrška komedija v sodobni priredbi, ki išče politično, osebno in gospodarsko alternativo boljše prihodnosti.
Aristofan (okr. 445–385 pr. n. št.) je svojo kritično komedijsko ost vedno uperjal v javno politično, gospodarsko, socialno življenje polisa. Zgodovinska iztočnica za nastanek Žensk na oblasti je takratno izrazito slabo ekonomsko stanje atenske države, ki je kot posledico izgube peloponeške vojne ostala s popolnoma izpraznjeno državno blagajno, kar je povzročilo nešteto poskusov utopičnih preureditev družbe, izhajajočih iz predpostavke popolne gospodarske enakosti. Družbeno socialni kontekst v svojem jedru nosi vprašanje podružbljanja vse zasebne lastnine oziroma socializacijo zasebne osebne lastnine in s tem korespondira tako s Platonovo Državo (ta govori med drugim o skupni lastnini žensk, otrok in odpravi zakonske skupnosti) kot tudi s kasnejšo idejo komunizma. Še bolj utopična kot misel na skupno lastnino pa je bila misel na to, da bi ženska lahko prevzela oblast. V času, kjer se ženske praktično niso smele pojavljati v javnosti in jim je bilo prepovedano sodelovanje pri skupnih obedih, je bila njihova vladavina nekaj nedoumljivega, vrhunec popolne utopije. In prav to je izhodiščni moment Žensk na oblasti, ki skupaj z Lizistrato in Ženskami na praznik tezmoforij tvori triptih, kjer je v središče postavljena ženska. Komedija je bila pod naslovom Ženske v ljudski skupščini v prevodu Marjana Tavčarja uprizorjena samo leta 1964 v SNG Drama Ljubljana, nov slovenski prevod Maje Sunčič, ki bo podlaga za adaptacijo, pa je bil objavljen pod naslovom Parlamentarke.
Osnovni motiv komedijskega dogajanja je odločitev glavne junakinje Žensk na oblasti Praksagore, ki težko prenaša »vse težave sveta«, »ki si vedno izbira slabe voditelje«, zato sklene, da skupaj z drugimi Atenkami (preoblečenimi v moške) zasede skupščino in z glasovanjem doseže, da bo oblast uradno predana ženskam, da bi popravile obupno stanje, saj je v državi vedno več revščine, neenakosti in krivic. Besedilo, ki v izhodišče kot najbolj neverjetno in neizvedljivo predpostavko nastavi možnost ženske enakopravnosti in možnosti njihovega prevzemanja relevantnih pozicij v politični sferi, je danes seveda skrajno problematično (ob tem, da besedilo kot samoumevno razume pojem suženjstva ali da je ženska spolnost omejena na absurdne skeče o tekmovanju žensk za seksualne usluge).
Adaptacija Maše Pelko želi problematizirati vse omenjene točke in izrisati svet, ki je po svoji strukturi in atmosferi zelo blizu postkatastrofičnemu univerzumu, svetu, ki je podžgan z nasiljem in radikalno neenakostjo in kjer je prevzem oblasti še edina alternativa za možnost boljšega življenja. S tem kot pogoj obravnava tudi žensko absolutno svobodo do lastne seksualnosti in nedotakljivosti njenega telesa, ob tem pa direktno nagovarja možnost skupne lastnine skozi izrazito iskreno željo po tem prekinitvi tega, kar Aristofan konkretno opiše z besedami: »Ni pravično, da je nekdo bogat in drugi beden.« Aristofanova komedija v režiji Juša A. Zidarja bo ves čas korespondirala s strukturo antične komedije, hkrati pa v vsebinskem pogledu preizpraševala vse silnice, ki jih je potrebno razpreti, da se ponovno nagovori pojem enakopravnosti.
