Čeprav bi lahko uprizoritev Aristofanove komedije (kot vemo, Aristofan moških in žensk ni smešil le v komediji Parlamentarke, po kateri je nastala predstava, ampak tudi v drugih svojih komedijah, denimo v Lizistrati) izpadla kot le še ena izmed mnogih problematizacij odnosov med moškimi in ženskami v sodobni družbi, predstava Ženske na oblasti (po adaptaciji Maše Pelko in v režiji Juša A. Zidarja) spretno in natančno poudari tisti vidik tega odnosa, ki je za sodobno družbo resnično problematičen: nezmožnost zamišljanja drugačnega sistema onstran globoko zakoreninjenih patriarhalnih norm, zajedenih v odnose do drugih in do sebe. Ne glede na to, ali so na oblasti ženske ali moški, je rezultat vedno isti: nenehna reciklaža starih idej, zakrinkana v plašč sprevračanja oblasti. Predstava tako ne poskuša niti aktualizirati Aristofana niti do potankosti slediti problemom, ki jih ta naslavlja v svoji komediji (čeprav v mnogih vidikih do potankosti sledi žanru antične komedije), ampak na zemljevidu politične sedanjosti razpre lastno problemsko polje, v katerem poskuša z uporabo komedijskih postopkov, lastnih Aristofanovemu pisanju, zgraditi distanco do aktualnih političnih težav, obenem pa v podtonu oblikovati subtilno feministično kritiko (pri čemer Aristofana jemlje kot predstavnika nereflektirane patriarhalne pozicije).

Polemična zastavitev (v odnosu do sodobnosti in Aristofanovega pogleda na svet) je jasno razvidna že iz uvodnega prizora, v katerem so igralci postavljeni v zbor, čigar funkcija je predvsem oris dogajalnega konteksta ter navezava na sodobni družbeni in politični kontekst (predvsem s ponavljajočim se skandiranjem izjave enega izmed članov zbora, da je »danes vse drugače« kot v Aristofanovem času). Čeprav je igra v nadaljevanju očitno stilizirana (ženski liki imajo jasno zgrajene individualne osebnosti in jasno poudarjene komične lastnosti, medtem ko moški liki delujejo le v trojici, češ da posamič niso zmožni tvoriti niti enega samega sosledja povezanih misli), se zdi, da predstava črpa mnogo referenc iz politične in vsakdanje sedanjosti, zato sprva ni jasno, ali bo zmožna podati kakršnokoli razrešitev ali pa bo zgolj ponovila sodobne moške in ženske stereotipe in se v našem istovetenju z njimi razpršila v sivo resničnost.

Antagonizem med moškimi in ženskami je priljubljena tematika sodobnega časa in predstavam ne gre ploskati le zato, ker to problematiko ponovijo, ne da bi k njej karkoli novega dodale. Čeprav predstava moške povsem karikira in jih omeji na arhetip brezumnega divjaštva, medtem ko ženske predstavlja kot dvoumne (povezovalne, a mestoma naivne in nepozorne), zaradi žanrskih zakonitosti komedije predstavljanja spolov v predstavi ne gre vzeti preveč dobesedno, poleg tega pa je jasno, da predstava cilja predvsem na moške in ženske v politični sferi (nismo vsi politični?). Čeprav je predstava ves čas na robu preseganja meja dovoljenega (s številnimi referencami na sodobno politično dogajanje pa tudi s šaljivim namigovanjem na stereotipne predstave o spolih), kritiko snuje precej vljudno in brez jasne perspektive, v katero bi se iztekle humorne karikature.

V prvem, krajšem delu predstave, ki sledi nagovoru zbora, spremljamo prepletanje ženskih prizorov (postopno oblikovanje zbora šestih žensk pod vodstvom Praksagore) z moškimi prizori. Moški (Petja Labović, Blaž Dolenc in Vojko Belšak) so preoblečeni v divjake (brez zgornjega dela in s hlačami iz imitacije živalske kože z razporkom pri spolnem organu; kostumografinja Mia Popovska), njihovo »izrekanje« pa je – sploh v političnih in paritvenih situacijah – omejeno na jezikovne forme naših daljnih neandertalskih prednikov.

Za razliko od žensk (igrajo jih Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina in Minca Lorenci), ki imajo neodvisne osebnosti, moški delujejo le v trojici: takoj ko eden izmed treh umanjka, se drugima dvema povsem poruši miselni sistem. Nenehno se praskajo po glavi, kažejo na svoje spolne organe in vzklikajo po neandertalsko – šele ko pride do pogovora o prevzetju političnih funkcij, se jim zljubi ponoviti besede, ki so se jim globoko vtisnile v spomin: »gospodarsko«, »ministrstvo«. Ženske, po drugi strani, se nenehno gibljejo v ustaljenih koreografskih formacijah (koreografinja Rosana Hribar), tako organizirane pa si prizadevajo za prevrat, ki se nikoli ne zgodi, ker same sčasoma posvajajo vedno več moških lastnosti (ko denimo vadijo svoje govore, vedno znova začenjajo z »Dragi poslanci!« ali pa celo sebe naslavljajo v moškem spolu).

Konec je tako dvoumen: srečni konec, ta paradoks sodobnosti (kapitalistični raj), je pravzaprav nerazrešljiva situacija, ki zgolj poskuša vzbujati videz srečnega konca. 

Ostra karikatura »moške narave«, ki se prenaša v početje žensk na oblasti, se nadaljuje v drugem delu, ko ženske pod vodstvom Praksagore (igra jo Nataša Matjašec Rošker) naposled prevzamejo oblast nad parlamentom. Medtem ko je večino prvega dela oder skorajda povsem prazen, se v drugem delu, ko oblast prevzamejo ženske, s stropa spusti »raj na zemlji«, ki deluje scenografsko čudovito (v ozadju odra se s stropa spusti ogromna rdečkasto-rumena kulisa, potiskana s ptički, pred njo dve veliki oljki, po odrskih tleh pa se razprostre sinje modro platno, potiskano s puhastimi oblački; scenograf Dorian Šilec Petek), a v kontekstu prejšnjih prizorov nekako ceneno in naključno (v slogu tako imenovane on demand kulture), kar podkrepljuje kritično interpretacijo, prej kot aktualizacijo, Aristofanovega izvirnika. V uvodnem zborovskem prizoru že izvemo, kaj nam bo predstava poskušala povedati in s katere perspektive; v drugem delu, ko se s stropa spusti »raj na zemlji«, pa je argument tako rekoč že zaključen (ženske na oblasti = raj na zemlji), vendar se razrešitev v smeri ženske oblasti še kar umika v praznino puhlic o življenjskem slogu, potrošniških dobrinah in odnosih med moškimi in ženskami ter celo v praznino reklam za različne izdelke in storitve.

Predstava sledi formalnim zakonitostim antične komedije, česar posledica je med drugim srečni konec, vendar je hkrati brechtovska v smislu, da ima dejanje predvsem funkcijo ilustracije sporočila (o nezmožnosti spremembe sistema). Konec je tako dvoumen: srečni konec, ta paradoks sodobnosti (kapitalistični raj), je pravzaprav nerazrešljiva situacija, ki zgolj poskuša vzbujati videz srečnega konca.

Tako obstanemo kot ujeti v prizoru, ki traja dobrih trideset minut, a ne vsebuje prav ničesar bistvenega. Gledamo skorajda povsem nemotiviran prizor piknika v raju: moški pečejo hrenovke in upravljajo tehnologijo, ženske pa organizirajo, upravljajo stroške (nakupa hrenovk) in rešujejo redne težave. Včasih drug drugemu povedo, da se imajo radi, sicer pa vsi ves čas govorijo drug čez drugega (včasih berejo komentarje novic na raznih portalih), in čeprav se na trenutke uskladijo, prizor strmo narašča v čisto kakofonijo zvokov in interesov.

Čeprav pride do menjave vlog – ženske postanejo samozavestnejše pri vodenju, moški pa postanejo bolj senzibilni in čustveni – se v politiki ne razreši nič bistvenega (država ni piknik!), saj kategorije ostajajo iste, eno slabo vodstvo pa je preprosto zamenjano z drugim. Preprosto sklicevanje na feminizem je tako v predstavi poglobljeno s kritično perspektivo, ki poziva k iskanju ne nujno klasično feminističnega, vsekakor pa antipatriarhalnega odgovora tako na Aristofanove predsodke kot tudi na predsodke sodobnega časa. Morda je nenavadno le to, da se predstava že v uvodnem zborovskem prizoru s pojasnilom, da je bil Aristofan seksist, zaščiti pred tem, da bi jo gledali kot parodijo žensk na oblasti (če je bil seksist, potem njegove parodije žensk ne gre vzeti »zares«?): ni povsem jasno, ali predstava privzame, da so ženske na oblasti neučinkovite izključno zato, ker so od svojih moških predhodnikov sprejele patriarhalne postulate, ali pa se patriarhat ohranja skozi odnose, politično konstituirane med moškimi in ženskami (potemtakem drugi del lahko razumemo kot postopno razgrinjanje patriarhalnega kapitalizma in lažne brezskrbnosti, povezane z njim).

Redukcija moških likov najprej na divjake, nato pa še na uslužne in čezmerno čustvene razvaline se zdi mestoma pretirana in po nekaj prizorih izpeta; a zakonitosti komedije dovoljujejo drezanje v nevralgične točke družbenega, kar predstava spretno izkorišča. Pri tem je tudi upravičena, saj poskuša podati širše sporočilo, ki ni vezano na vprašanje družbenega primata žensk ali moških. Ne glede na to, ali vladajo ženske ali moški, sistem ostaja isti in vedno težje si ga predstavljamo drugačnega. Kaj je torej tisto, kar moške in ženske spaja v poenotenem služenju temu istemu sistemu, ki pod različnimi oblastmi zgolj zadobiva različne oblike? In kaj je tisto, kar to naivno stremljenje presega? Si kaj takšnega še zmoremo predstavljati, morda celo na novo zamisliti? Ali pa je utopija le še na klik?