Spomin na izročilo – most med preteklostjo in sedanjostjo.
Ljudske pesmi, balade in običaji nekega naroda razkrivajo pretekli čas. Kakšno življenje so živeli naši predniki, kakšne zgodbe so si prepevali ob delu, kaj je bil njihov tabu, kaj jim je bilo pomembno, kaj zabavno, kaj žalostno? Kaj pa naše prednice? Kakšno je bilo življenje ženske v tradicionalni družbi, ki jo spoznavamo preko ljudskih pesmi?
Ženske preteklosti v Ženah v testu spoznavamo preko štirih letnih časov, nosilka vsakega od njih pa je ena igralka. Ciklični čas narave je namreč tisti čas, ki mu je sledila tudi tradicionalna družba in človek. Vse se rodi, razvija ter nazadnje umre. A ne dokončno, temveč se na nek način le odmakne, da prepusti prostor novemu rojstvu, življenju in rasti. Narava in družba živita naprej.
Pomladi še od jutranje rose mokro dekletce z začudenjem spoznava svet okoli sebe in njegove zakonitosti. Poleti pod pekočim soncem, ko težko najdemo senco, da bi se zatekli v njen hlad, se mladenka srečuje s prekipevanjem ljubezni, prvo bolečino in pritiskom družbe, ki je zanjo določila njeno pot. In nato zraste grozdje na trti in zraste otrok materi. Jesen je čas veselja, ko je bilo ženskam med trenjem lana končno dopuščeno, da so bile, kar jim je bilo prej onemogočeno – glasne, ješče, vesele, nagajive. Žal pa je to veljalo le dan ali dva, nato je bila ženska vrnjena v edino vlogo, ki ji je pripadala v tradicionalni družbi – v vlogo matere. Ta je bila pogosto zaznamovana z bolečino in težkimi odločitvami. Ko smo se jeseni z zunanjih travnikov, pašnikov in polj preselili za štiri zidove domačih hiš, predstavlja zima čas, ki ga namenimo pregledu preteklega leta in pripravam na novo leto pod okriljem najstarejših med nami. Prisluhnemo zgodbam, ki smo jih spoznali, morda tistim, ki smo jih že skoraj pozabili, in tistim, ki se ponavljajo vsakič znova.
