Zadnji del trilogije Ko moški jočejo. Drugi del trilogije svetovnega umetniškega gibanja »Speak the pain movement«.
Zakaj spet Hamlet?
Predstava Zadnji Hamlet nastaja kot drugi del trilogije vsestranske mlade gledališče ustvarjalke Lee Kukovičič, ki zapiše: »Predstava Zadnji Hamlet bo uprizoritev zadnjega Hamleta oziroma izvajanje obreda, v katerem imamo – tako ustvarjalke in ustvarjalci kot občinstvo – končno priložnost, da se poslovimo od neprestanega gledanja Hamleta. V Sloveniji je bilo ustvarjenih 23 produkcij Hamleta; v to število niso vštete študentske produkcije. Zgodbo o fantu, čigar dejanja, dolžnosti in čas neprestano kurirajo drugi, hkrati pa sam verjame, da se je rodil, da postavi stvari na pravo mesto in jih nadzoruje, pri čemer ga neprestano spremlja duh patriarhata. Kar nam zastavlja vprašanje: zakaj vedno znova in znova uprizarjamo Hamleta? Pri tem projektu gre za nekonvencionalno branje Hamleta, za njegovo dekonstrukcijo in rekonstrukcijo. Delali bomo z deli Hamletovega besedila, ki obravnavajo Hamletovo bolečino in našo bolečino, Hamletovo ljubezen in našo ljubezen ter Hamletove patriarhalne dolžnosti, pred katerimi ga bomo reševali. Ne bo mu jih treba izvajati na odru. Da bi rešili moške iz patriarhata, moramo iz patriarhata odrešiti tudi Hamleta – ultimativnega seksi moškega – ga osvoboditi odra in se premakniti onkraj besed njegove tragedije. Hamlet v Zadnjem Hamletu bo z različnimi tehnikami postal človeško bitje, in ne le zamisel in ideja. Hamlet bo lahko žaloval, ljubil, spregovoril besede bolečine – in ne bo izgovarjal samo idej –, lahko bo pel in plesal. Tako upamo. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da nam to uspe. Morda pa se v našem ustvarjalnem procesu pojavi še kaj drugega.«
Tri umetniške intervencije – simpozij, ki bo marca v Stari elektrarni in na katerem bodo s svojimi prispevki nastopili trije seksi moški govorci, gledališka predstava Zadnji Hamlet in priročnik za reševanje moških iz patriarhata – je dobesedna in hkrati ironična gesta, celo nasilna gesta nasilja, ki reagira na nasilje patriarhalne družbe, saj je gesta reševanja (pomoč, ščitenje, reševanje) eno od jeder patriarhata – strukture moči, ki nam ne pusti, da smo svobodni, kritični in da imamo možnosti. Patriarhalna družba zatira tako moške kot ženske, saj gre za natančno insceniran red stvari. Po tem scenariju imajo samo določeni moški moč, ta moč pa se ne uprizarja več zgolj skozi fizično moč, temveč skozi koncepte: strogosti, uspeha in odličnosti. Celotna koreografija sistema je organizirana okrog določenega nabora vrednot in struktur moči, ki jih ustvarja. Biti del patriarhata je biti del dominantnega diskurza, sistema, kjer je vse formulirano skozi besede. Vse, kar je mogoče reči, je. Vsega, česar ni mogoče reči, ni. Obstajajo ljudje, ki znajo z besedami kritizirati patriarhat, vendar ne zmorejo delovati protipatriarhalno.
To ni samo projekt, hkrati postaja tudi svetovno gibanje imenovano »Speak the pain movement«, gibanje za reševanje moških iz patriarhata. Gibanje je poslovilna zabava patriarhata, ki z umetnostjo prispeva k preoblikovanju podobe družbe, kot jo poznamo.
