Lea Kukovičič je, kot je povedala na nedavni novinarski konferenci v Ljubljani, obsesivna raziskovalka gledališča, zato je Hamlet logična odločitev raziskovanja. Ker se to kanonsko besedilo ves čas uprizarja, je zgodovina in hkrati prihodnost gledališča.

Med razlogi, zakaj se je lotila Hamleta, je navedla, da je po analizi portala sigledal.org Hamlet največkrat uprizarjano besedilo v slovenskem prostoru, nastalo je kar 33 različnih uprizoritev. Poleg tega se s Hamletom vsi srečamo v izobraževalnem procesu, se pravi, da vsi vsaj nekaj vemo o njem.

Po njenih besedah v tokratni uprizoritvi ni v ospredju besedilo Hamleta, ampak je ritual gledališča, kanonske ponovitve, čustvovanje, branje atmosfer. Kanon jo je skozi celotno zgodovino uprizarjanja Hamleta pripeljal tudi do vprašanja družine, ki ima v Hamletu pomembno vlogo. Čeprav v Hamletu govori predvsem Hamlet in ne drugi družinski člani, ima denimo v njenem projektu v prizoru v spalnici glavni besedo mama. "Družina je velik korpus, z njo se vse začne, tudi patriarhat se je, in to je pomembno nasloviti v tej predstavi," je povedala.

Dodala je, da "Hamlet ni oseba, ampak je sistem ljudi, ki želijo biti bogovi, nimajo pa perifernega vida, vidijo zelo ozko in le, kar si želijo. Tudi nimajo vpogleda branja med vrsticami, ali pa med vrsticami berejo na zelo samosvoj način".

Zadnji Hamlet je zadnji del trilogije Ko moški jočejo, ki jo je uvedel simpozij Ko moški jočejo, se svet ustavi, sledile so "jokalne intervencije" na Tednu slovenske drame z naslovom Zadnji Hamlet, predigra.

V predstavi igrajo Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar in Borut Veselko. Besedilo podpisujeta Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski, dramaturginja je Sodja Zupanc Lotker, scenografinja Zuzana Scerankova, kostumografinja Olja Grubić, oblikovalka svetlobe Zuzana Režna, koreografinja Nataša Živković, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte.