»Menim, da moramo pri razmišljanju o moških in čustvih razmišljati o trojni vaji. Premislek o odnosu med človekom in čustvi po mojem mnenju pomeni vajo v metafizični kontemplaciji, poetičnem globokem poslušanju, kot je temu nekoč rekla Pauline Oliveros, kot novem načinu popolnega prepoznavanja, torej ponovnega spoznavanja – prepoznavanja v smislu ponovnega gledanja in ponovnega prepoznavanja – tega, kar vidimo okoli sebe. In potem na tej podlagi moduliranje poetičnega, novega poetičnega jezika ter politične reinvencije tega, kaj je človek, kakšen je njegov odnos do čustvenosti. Ta politična reinvencija pa bi po mojem mnenju morala segati onkraj meja vsake družbe in bi morala biti namesto tega utemeljena v dejanskem življenju posameznika, ki je navsezadnje tisti, ki premišljuje. Posameznik je tisti, ki premišljuje, ki trpi, ki mora biti bodisi moški ali ženska.«

»Pri tem mi vedno pride na misel spoznanje Simone Weil, ene največjih, če ne celo največje filozofinje prejšnjega, verjetno pa tudi tega stoletja doslej. Opozarjala je, da takrat, ko imamo opravka z nečim, kar močno vpliva na blaginjo in trpljenje dejansko obstoječih posameznih točk zavedanja, zavesti – bodisi stvarjenj ali bitij –, tega ne bi smeli prepustiti kolektivnosti, družbeni kolektivnosti. Zato ustvarjanja moških, ustvarjanja žensk, ustvarjanja stvari, ki tako močno vplivajo na naša življenja, verjetno ni dobro zaupati družbi, saj kolektivnosti, kot poudarja Simone Weil, ne trpijo. Kolektivnost nima nevralgičnega centra za trpljenje, s katerim bi se lahko empatično zavedala trpljenja drugih. Zato lahko kolektivnost, njene dele ali drugo kolektivnost tako zlahka žrtvujemo. Simone Weil je poudarjala, da je središče trpljenja – in s tem središče odgovornosti – samo posameznik. Zato bi bilo morda dobro, da pri načinu ponovnega zamišljanja odnosa med človekom in družbo pomislimo, da bi se bilo mogoče razvezati, vsaj poskusiti na novo premisliti, kaj je človek, ne na podlagi njegovega odnosa do družbe, temveč na podlagi njegovega odnosa do nas. Tako bi bilo morda v mojem konkretnem primeru, ker sem označen kot moški, zame dobro, da družbi rečem, naj odjebe s tem, kar pač hoče početi z moškimi, ter uberem drugačen pristop in vzamem nazaj v svoje roke, kar želim storiti s to stvarjo – ali jo želim obdržati, se je znebiti ali jo spremeniti. Drugi vidik pa je poetika, poetične resonance, kako spremeniti ali ukiniti moške in ženske – ta diskurz enako velja za ženske, pa tudi za vse preostalo. Ne smemo pozabiti, da te objekte krepijo njihove poetične resonance s kozmičnimi gibanji, ki jih opazujemo okoli sebe, v realnosti. Rad bi poudaril, da z izrazom »kozmična gibanja« ne mislim nobenega konkretnega sklopa kozmičnih gibanj. Vesolje je prepredeno z Neskončnostjo dinamik. Dobesedno z Neskončnostjo dinamik. Nekatere od njih prepoznamo bolj kot druge, odvisno od tega, kako gledamo nanje. Toda vse obstajajo hkrati. Bistvo je seveda v izbiri.«

»Za ponoven premislek o tem, kaj je človek in kakšen je odnos med človekom in čustvenostjo, je potreben tudi nov metafizični razmislek o kozmosu, nova kozmologija. Ponovno opazovanje, ponovna theōria – theōros v grščini pomeni razmišljati. Ponovno razmisliti o celoti kozmosa ter ponovno preveriti in ugotoviti, ali prepoznavamo različna kozmična gibanja, morda kozmična gibanja, ki bi si jih radi izbrali in se povezali z njimi, ter nato na tej podlagi eksperimentirati z novimi modulacijami našega poetskega jezika. Če si torej želimo zamisliti novo obliko čustvenosti za moške, moramo po mojem mnenju začeti ponovno opazovati kozmos ter se vprašati, katere sile vidimo premikati, izpodrivati in uravnavati spremembe in gibanja resničnosti. Mislim na temeljne premike od življenja do smrti, od obstoja do neobstoja in tako naprej. Mislim, da moramo ponovno razmisliti o vprašanju kozmogonije, torej o tem, kako stvari začnejo obstajati. Vprašanja kozmologije, torej kakšno je vesolje, ni treba prepustiti samo posebnemu razredu znanstvenikov, kozmologija ni specializiran problem, temveč je zelo žgoče in nujno vprašanje, ki zadeva vse. In tu je tudi ponovno zamišljanje konca – na podlagi tega, kako si ga bomo na novo zamislili, lahko začnemo raziskovati, kakšne harmonične povezave lahko vidimo med posameznimi individualnimi čustvi ter nekaterimi kozmičnimi ritmi. Torej med individualnimi ritmi in kozmičnimi čustvi ali med individualnimi čustvi in kozmičnimi ritmi – to je seveda isto. In potem lahko začnemo raziskovati, kako lahko te harmonične sorodnosti – ki jih vidimo in ki jih do določene mere izberemo – vključujejo konkretno fiktivno stvaritev novega moškega ali nove ženske.«

Odlomek s predavanja v okviru Simpozija Ko moški jočejo, se svet ustavi, ki je potekal 3. marca 2023 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.

Transkripcija: Zala Julija Kavčič
Prevod: Tadej Turnšek

Povezava: PDF gledališkega lista