Ivan Cankar je ostro satirično komedijo Za narodov blagor, ki govori o lažnem rodoljubju in politični gnilobi, napisal na Dunaju. Ob izidu leta 1901 je satira temeljito razburkala slovensko javnost, prevladali pa so tisti, ki so ji nasprotovali. Krstno uprizorjena je zato bila šele leta 1905 v Pragi, na slovenskih tleh pa še leto kasneje. Tudi po 120 letih zareže prav tako bridko kot tedaj.
Grozd in Gruden sta izprijena voditelja dveh političnih strank, ki se borita za prevlado. Oba si pod pretvezo, da delata dobro za ljudi, z vsemi sredstvi prizadevata samo za svoj lastni uspeh. V pehanju za močjo in oblastjo ne manjka podlosti, podtikanj, spletkarjenja in umazanih igric. Prerivata se za naklonjenost (in denar) bogataša Gornika ter ga poskušata pridobiti vsak na svojo stran. Tudi občinskim svetnikom je malo mar za skupno dobro; vsi se obračajo po vetru in mislijo le na lastne koristi. Kritičen postane le novinar Ščuka, ki začne razkrivati njihove politične nenačelnosti. Ko Ščuka predrami in poveže množice, se oba tabora prestrašita, pozabita na medsebojne razprtije in se nenadoma složna podata v skupen boj proti Ščuki – seveda le »za narodov blagor«.
Ivan Cankar je z Dunaja pisal svojemu bratu Karlu: »Zdaj pripravljam satirično farso: spravil bom na oder tisto ljubljansko družbo, o kateri pravijo, da je cvet naše inteligence, kvintesenca slovenske kulture in poklicna vodnica v naših literarnih in političnih – predvsem političnih – težnjah. Karikiral sem jako malo in tega niti treba ni bilo. Kdor piše pri nas po resnici, pravijo, da karikira; to ni nič čudnega, zakaj življenje tam doli je res strahovita farsa.«
