Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, so ob povabilu Zupančiča računali in po njeni oceni tudi dobili "predstavo, ki bo s popolnoma modernimi izrazili in dokaj samosvojo poetiko spoštljivo zastopala Cankarja". Slednjega sama vidi kot "največjega poznavalca slovenskega naroda in najbriljantnejšega portretista njegovega značaja".
Cankar je ostro satirično komedijo Za narodov blagor, ki govori o lažnem rodoljubju in politični gnilobi, napisal na Dunaju. Ob izidu leta 1901 je temeljito razburkala slovensko javnost, prevladali so tisti, ki so ji nasprotovali. Krstno uprizorjena je bila zato šele leta 1905 v Pragi, na slovenskih tleh pa še leto pozneje, leta 1906 v ljubljanskem Deželnem gledališču.
Dramaturginja Ira Ratej je uvodoma citirala besede Marcela Štefančiča jr., ki je v zvezi s političnim v Cankarjevih dramah zapisal, da gre za "portal v našo sodobnost" in dodala, da se razmere, kakor jih opisuje Cankar, v vseh teh letih niso spremenile. Po njenih besedah vsaka generacija skuša odgovoriti na določena vprašanja in problematike, ki jih Cankar odpira. Konkretna se ukvarja izključno s politiko in tem, kako Slovenci razumemo demokracijo.
Zupančič, ki se je tokrat s Cankarjem spoprijel prvič, meni, da je Cankar z besedami "včeraj so bili drugi in jutri bodo spet drugi. Osebe se menjajo, stvar ostane" že tedaj napovedal, da bo to besedilo preživelo svoj čas. Sam Cankarjevo moč vidi v vizionarskosti, saj je igra, ki je nastala leta 1901, na nek način napovedovala 20. stoletje.
Čeprav se v igri po Zupančičevih besedah sicer čutijo obrisi kulturnega boja na Slovenskem, Cankar v njej napada in smeši vse po vrsti. Na pranger daje vse tiste, ki pod velikimi besedami o narodovem blagru in idealih skrivajo svoje zasebne pritlehne interese. Sami so igro prestavili v 30. leta minulega stoletja, saj tako zaradi bližine druge svetovne vojne Ščukina napoved radikalnih družbenih sprememb dobi neko drugo ostrino. Hkrati se mu zdi, da je tisti novi čas, ki ga Cankar napoveduje zlasti preko Ščuke, prav v 20. in 30. letih minulega stoletja prinesel nove umetniške oblike, od umetniške avantgarde do filmske burleske.
Pri postavljanju igre na oder se Zupančič ni odločil niti za zgodovinsko ilustracijo niti za aktualistični realizem. Bolj ga je zanimalo, ali se da to Cankarjevo igro namesto v meščanskem salonu ali nekem sodobnem prostoru postaviti na "veliki predimenzionirani nadrealistični zofi". Kot je še povedal, Cankarjevo igro ob manjših dramaturških črtah in intervencijah uprizarjajo takšno, kot je bila napisana, pa tudi jezika niso spreminjali.
Igrajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Jernej Gašperlin, Jožef Ropoša, Tanja Ribič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Gaber K. Trseglav in Matic Lukšič. V vlogi ljudstva nastopajo plesalke Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes v alternaciji z Nežo Blažič in Aja Zupanec.
Scenografka je Janja Korun, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, koreografka Sinja Ožbolt.