V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kadar se ta človek zbudi -! Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več »naroda«; kadar bodo samó ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; … kralji v cunjah! Takrat ne bo več tega naroda, ki capljá na različnih uzdah, ki je naprodaj za groš, za uslužen smehljaj! …

Uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem so otvorile štiri predstavnice ljudstva, oblečene v rdeče kombinezone, z metlami v rokah, ki ostajajo neme do konca predstave. Vsakokrat, ko se pojavijo na odru, razbijejo tekoče dramsko dogajanje. Njihovi mehanični gibi spominjajo na ljudstvo, ki iz dneva v dan počne eno in isto, zato da bi jim oblastniki pustili preživeti. Njih ne zanima delitev političnega dogajanja na dva nasprotujoča si tabora, ki se borita za prevlado, ampak golo preživetje. Ščuka (Matic Lukšič) v prizoru, kjer mora Grozdu (Lotos V. Šparovec) zavezati čevelj na nogi, doživi razčlovečenje, zato edino rešitev vidi v uporu. Dovolj mu je nepoštenih ljudi, ki so na prodaj za groš in bi pokleknili vsakokrat, ko bi to od njih zahtevali oblastniki, a zdi se, da ljudstvo s svojo prezenco na odru sporoča ravno to. V Ščukinem uporu ne sodelujejo aktivno, ampak so pasivni in tako delujejo odmaknjeno. Gornik (Primož Pirnat) in Grudnova žena Helena (Iva Krajnc Bagola) na gledalcih pustita daleč največji pečat. Primož Pirnat izvrstno prikaže Gornikovo nerodnost in naivnost. Grozd (Lotos V. Šparovec) in Gruden (Uroš Smolej) se dobesedno grebeta za njegovo naklonjenost, sam pa se tega niti ne zaveda in temu ne pripisuje velikega pomena, kar ga še bolj osmeši. Njegova komičnost doseže svoj vrhunec v prizoru s Heleno (Iva Krajnc Bagola), ki ga zapeljuje in se mu tako ali drugače ponuja, sam pa ob tem ostaja povsem hladen. Tepček, ki ga spremljamo na odru, spominja na Tilka, junaka Jenkove novele z istoimenskim naslovom. Iva Krajnc Bagola s svojo prezenco na odru izžareva neverjetno energijo, s katero zapolni vsak še tako skrit kotiček dvorane. Vsak njen gib je dovršen do potankosti in lahko bi rekli, da je uspela celo nadgraditi Heleno, ki si jo je zamislil Cankar. Mrmolja (Jožef Ropoša), Klander (Tomo Tomšič), Siratka (Jaka Lah), Kremžar (Boris Kerč) in Stebelce (Gaber K. Trseglav) zelo dobro odigrajo svoje obračanje po vetru in prehajanje iz tabora v tabor, zato da bi sami sebi zagotovili kar se da dobro pozicijo. Kremžar (Boris Kerč) že s svojo mimiko poskrbi za to, da njegovo ime pridobi nek simbolni pomen. Klander (Tomo Tomšič) zelo dobro parira Grozdu (Lotos V. Šparovec) od katerega si želi, da pozabi na svoje politične interese in Matildo prepusti tistemu, ki jo zares ljubi. Njegovo prizadevanje je na marsikaterem mestu prav komično.

Dogajanje se izmenjaje vrši na veliki zofi in odrskih tleh. Delitev občinskih svetnikov in ljudi pa odlično simbolizirajo tudi blazine, ki gledalcu omogočajo, da v vsakem trenutku ve, znotraj katerega tabora se vrši dogajanje na odru. Grozdov tabor predstavljajo blazine v barvah slovenske zastave, kar lahko interpretiramo kot sledenje tradiciji, medtem ko Grudnov tabor plemenitijo blazine v zlati barvi. Ta tabor vsekakor predstavlja nek odmik od tradicije, njegovi predstavniki pa so veliko bolj drzni, pogumni in aktivni pri boju za Gornikovo naklonjenost. Tudi kostumi kažejo na to, da se pripadniki tega ali onega tabora med seboj razlikujejo. Grozdovi privrženci so oblečeni v nekričeče barve in se bojijo pokazati preveč kože, kar nazorno prikazuje prizor, kjer Matilda (Ajda Smrekar) obleče čipkasto obleko, v kateri želi pritegniti Gornikovo pozornost, a jo je v njej sram. Helena (Iva Krajnc Bagola), ki je zelo dejavna v političnem taboru svojega moža, je Matildino popolno nasprotje. Oblečena je v zlato obleko, ves čas teži k temu, da bi pokazala, kaj vse se skriva pod njo in velik del igre tudi odigra v spalni srajčki. Na eni strani imamo togost, na drugi sproščenost. Za veliko zofo visijo tri okna, ki so se v prizoru, kjer so igralci peli pesem Slovenec sem, obarvala v barve slovenske zastave. Njihovo razbijanje, je predramilo še tako zatopljenega gledalca, kar pomeni, da sta bila zvočni in vizualni efekt zelo učinkovita in sta dosegla svoj namen.

Komični elementi drame, ki so se kot majceni drobci vrstili iz prizora v prizor, so pri večini gledalcev dosegli isti učinek. Nekateri so bili s predstavo zadovoljni, spet drugi so podali mnenje, da so bili priča že boljšim, čeprav je predstave, ki se ne dotikajo iste vsebine, kaj šele tematike, nemogoče primerjati med seboj.

Uprizoritev Za narodov blagor režiserja Matjaža Zupančiča je zelo uspešno oživila še kako aktualno temo boja političnih strank, kjer njihov primarni interes zagotovo ni narodov blagor, pa četudi je izpričano drugače. Vsak posameznik igralske zasedbe je uspel primakniti svoj kamenček v mozaik, ki se je povezal v učinkovito celoto.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.