Po uspešnih predstavah Fizične manifestacije in Poíesis sebstva, za kateri je koreografinja Snježana Premuš leta 2017 prejela nagrado Ksenije Hribar, se je avtorica lotila nadaljevanja raziskave in iskanje orodij in sistemov s pomočjo somatske prakse v koreo-socialnem projektu.
Osem akterjev bo zasedlo prostore Stare elektrarne Ljubljana in uprizorilo dogodke v različnih formatih, od laboratorijev za zaključene skupine, do instalacijske uprizoritve za javnost.
Tokrat se avtorici pridružujejo naslednji umetniki: Tina Valentan, Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Anja Bornšek, Gregor Zorc, Boštjan Perovšek in Špela Škulj.
Za uprizoritev je Premuševa vzela naslov po verzu iz pesmi Johna Cagea: Vsak zdaj je čas, prostor. Tako je časovnost našla razpoko v zdaj, zdajci, kjer vsaka gesta pripada prostorsko-časovnemu kontinuumu in se spomin realizira skozi nastajanje.
V gledališki prostor Stare elektrarne so ustvarjalci zarisali zemljevid, ki ga določajo koordinate, ne nujno očitne in razpoznavne. Pa vendar berljive, če vstopiš vanje. Zato je vabilo na uprizoritev lahko najbolj podobno vabilu na sprehod.
SPREHOD
Sprehod po prostoru, ki tvori navidezne horizontale, po katerih se premikaš iz enega mikro prostora do drugega, iz centra v periferijo, iz diagonale v kot ali skrit kotiček na vrhu tribune, kjer lahko posreduješ svoje sporočilo v prostor, kakor da bi ga nekomu prišepnil na uho. Intimno in neposredno.
POSTANKI
S tem se pojavijo vertikalne koordinate, ki z različnim ukrivljanjem in deviacijami posameznikove poti (to kar je centralno lahko postane obrobno in obratno), in z odločitvami sokreirajo dramaturgijo dogajanja in razpirajo možne oblike dojemanja.
Povedano drugače, s povabilom obiskovalcev na sprehod, mu želimo razpreti različne oblike prisotnosti: samoizbire postankov, opazovanja, sedenja ali celo ležanja, poslušanja, zbliževanja, asociativnega spomin-janja, prepoznavanja, reflektiranja.
TELESNE KOORDINATE
Tudi telo je prostor. Prostor, ki je naseljen s spominom in receptiven. Telo se lahko kadarkoli spremeni v podobo, ki jo determinira neka notranja realizacija, podrejena neki drugi logiki izmenjave.
Tudi notranje koordinate (zemljevidi), ki potekajo v telesih so zapisane. Predstavljajo “oprimke”, ki jih skozi lastni rezervoar prisotnosti in spomina naseljujemo, saj vsaka gesta pripada časovno-prostorskemu kontinuumu in ne le posamezniku. Vsak odziv, tudi gola prisotnost se vpisuje v skupno in s tem v začasno skupnost. Gesti, detajlu, oprimku, ki se pojavi najprej kot repeticija, potem pa kot modu-lacija, lahko sledimo in jih razumemo le skozi njen časovno-prostorski kontinuum. To, kar se začne jasniti skozi posamezne akterje, se vkaluplja nazaj in modulira skupni prostor.
RAZLIČNA DOTIKANJA
Pogled nas povezuje s sedanjostjo, a dotik in zvok odpirata časovni kontinuum.
Zvok je vibracija na različnih frekvencah. Če se telo premika, potem s seboj premika tudi polje vibracij; ki jih ustvarja in/ali sprejema. Preplet treh kompozicij, ločenih za telo, svetlobo in zvok, se združuje v enotno zvočno – svetlobno – gibalno formo. Delitev posamičnih elementov na različne sektorje, je eden izmed te-meljnih principov kompozicije te uprizoritve, ki se ne konča s partituro, temveč upošteva permutacije raz-ličnih performativnih stanj in prostorov izvedbe.
Vljudno vabljeni, da se pridružite v izkušnji.
Ali kot o izkušnji laboratorija, ki ga je zasnovala avtorica z ekipo ustvarjalcev, zapiše prevajalka Suzana Koncut:
Svetlobo vidim, ko pade na telo gibajočega se akterja. Zvok slišim, ko preusmeri njegovo delovanje in resonira v njegovi pozornosti. Prostor zaznam, ko ga dve telesi med sabo stisneta in nato razširita. Zveni kot izrekanje splošnosti o umetniških dogodkih, ki v središče postavljajo telo, vendar je tako intenzivna izkušnja mogoča le ob skrajno izurjenih telesih, ki so zmožna subtilnega povnanjanja lastne zaznave, in ob prefinjenem usmerjanju pozornosti, ki gledalcu ne dodeljuje zgolj vloge priče, ampak ga nevsiljivo in samoumevno vabi k soudeleženosti.
Dogodki, h katerim tako zastavljeno raziskovanje Snježane Premuš teži, nikakor ne poudarjajo konfrontacije med akterji in občinstvom, ampak z globino doživete izkušnje omogočajo skupno zaznavo in predlagajo gradnjo skupnega prostora zaznave. Na tej ravni bi že lahko govorili o etiki odrskega dogodka, ki se ne vzpostavlja kot rez in nasprotje ali celo konflikt med dvema stranema, temveč kot so-zvočje, so-čutenje, empatija, kar morda prispeva h gradnji zavesti in čutenja, ki presega zgolj prostor umetnosti.
