Morda lahko prek naslovov zadnjih treh del Snježane Premuš potegnemo nekakšen zgovoren lok, od (Poiesis) sebstva prek njegovih (Fizičnih) manifestacij v čas in prostor. Telo, na katero so osrediščena njena raziskovanja že od samih koreografskih začetkov, seveda ni nikoli brez časa in prostora, nosi ju v sebi in ju ustvarja okoli sebe. A videti je, da se Vsak zdaj je čas, prostor izrazito obrača navzven, k vsemu, kar sestavlja in soustvarja kontekst, v katerega se telo vpenja.

Spremno besedilo napoveduje plesno-instalacijski dogodek, v katerega je občinstvo povabljeno z zelo spontanim prehodom iz zunanje realnosti. Ponujena instalacija je prostorska razmestitev razpršenih, simultanih sektorjev zaznave, skozi katere gledalci s postanki prehajamo, se vanje za nekaj časa nameščamo ali jih bolj oddaljeno opazujemo in ki so večinoma organizirani okrog zelo natančno usmerjenih in lokaliziranih virov zvoka in svetlobe. Ti prostori se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje, ne pa z neko vnaprej določeno vsebino. Zvočne pokrajine, šumi, drobci skladb, glasovi, ki zaradi svoje pritajenosti delujejo bolj kot materija in ne kot prenašalci pomena, lise svetlobe, ki nastopajo kot prazne slike, namenjene zgolj opazovanju drobnih premen ali projiciranju lastnih vsebin, ničesar ne pripovedujejo ali predstavljajo, ampak se s svojimi gostotami in teksturami gibljejo skozi naša telesa ter nas ovijajo v estetsko izkušnjo, v kateri se lahko posvečamo svojim zaznavam. Zaradi zamejenosti teh kotičkov, krajin, prostorov so te izkušnje zelo individualne, delne, specifične – zvočni slapovi so ozki, napajajo se iz različnih virov in potrebujem kar nekaj časa, da se zelo konkretno zavem, da, denimo, zgodbi (edina strnjena, a še ta le deloma razumljiva pripoved v vsem večeru), ki jo iz oddaljenega kota polslišno pripoveduje Zorc in ki (kot po navadi) kljub svoji tragičnosti vleče na smeh, lahko napol sledimo le me tri na tem prostoru in pod tem zvočnikom, da se drugi ne odzivajo nanjo in da grejo v tem trenutku skozi popolnoma drugačne vtise in asociacije. A kot spet pravi spremno besedilo, se »vsak odziv, tudi gola prisotnost, vpisuje v skupno in s tem v začasno skupnost«. Kontinuiranost teh parcialnih izkušenj/zaznav se vzpostavlja s prehodi med prostori, ki jih nevsiljivo, skoraj neopazno sprožajo in spodbujajo nastopajoči: s spremembo dinamike, ki povleče pozornost drugam, z odločnejšo akcijo, ki deluje kot zgled, z nihanjem na mestu, ki za sabo potegne še druge trenutne »naseljence« danega prostorskega odseka, da se zazibajo v skupen mikro dogodek, ob pogledu na katerega se tudi drugi drugače ovemo svoje okolice, svojega neznanega soseda, ki se ponuja kot opora, potencialnosti dialoga z njim, morebitnega stika/dotika, ki se zgodi in se razplete ali pa ostane le bežna možnost. Tako dejansko »moduliramo skupni prostor«, ne le za nekaj tistih, ki so se odločili ostati zunanji opazovalci in se samo prepustiti vtisom, ampak za nas vse, ki zdaj razširjamo, zdaj spet ožimo svojo pozornost. Bolj kot k dekodiranju ali analizi nas te čutne izkušnje vabijo k odzivu in interakciji, pozivajo k udeležbi.

Precej jasen rez razdeli dogajanje na dva dela. Če je prvi dejansko »raziskava percepcije«, v kateri se individualno potencialno vpenja v skupno, je drugi del bolj gibalno organiziran, izvajalci v njem očitneje postanejo akterji, ki iz improviziranih predlogov postopoma gradijo skupno diagonalno akcijo. Iz tokrat bolj opazovalske pozicije se nenehno zastavlja vprašanje, kako se ta akcija sestavlja, kdo jo določa/odloča, od kod prihaja pobuda, ali je ta individualna ali skupna, in če je individualna, kako jo prevzame skupina. Kar vzbuja razmislek o načinih komuniciranja, odločanja in sodelovanja, o tem, kako ozaveščeno, izostreno, izurjeno in pozorno telo, kakršno so sodelujoči razvijali v dolgem in očitno nehierarhično organiziranem ustvarjalnem procesu, lahko vstopa v odnos z drugim/-i, v uglašeno delovanje skupine, trenutne skupnosti. Ne samo v varnem okviru odrskega prostora, ampak tudi širše, v družbenih razmerjih. Individualno telo izvajalcev ni samo plesno telo, je družbeno telo, telo sveta. Ali z Merleau-Pontyjem (fenomenologija kot ozadje je dobro vidna): »Moje telo je narejeno iz istega mesa kot svet.« Dolgotrajna in poglobljena raziskava delovanja telesa (body mind centering), ki je že več kot desetletje podlaga umetniškega ustvarjanja Snježane Premuš in zdaj tudi njenih sodelavcev pri tem projektu, se je na tej točki lahko iztekla v poskus in predlog, kako misliti »somatsko prakso [metode za poglabljanje zavesti o lastnem telesu in njegovo smotrnejšo uporabo] kot gradivo in sistem za revitalizacijo družbenega telesa« in kako vstopati »v nova razmerja skozi raziskavo percepcije« ter opazovanje tega, »kaj nas poganja« v skupnih prostorih. Tehten in dobrodošel načrt.

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.