Pri ustvarjanju predstav člani kolektiva Beton Ltd. vedno izhajajo iz svojih lastnih izkušenj, občutkov, pozicij. Groβe Erwartungen|Velika pričakovanja tematsko prepleta prevpraševanje pozicij izjavljanja članov kolektiva, njihove pozicije v svetu ter njihov odnos do gledalcev. Kaj storiti kot bel_a, ekonomsko solidno situiran_a, heteronormativen_a performer_ka, skratka predstavnik_ca v družbi privilegirane kategorije, ki ji pripisujemo družbeno moč, ki že leta na odru gradi predstave iz perspektive svojih lastnih stališč in vanje vpleta svoje mnenje? Ali mu_ji je sploh še dovoljeno izjavljanje lastne pozicije? Bi moral_a umolkniti in besedo prepustiti drugim, takim, ki so do nje v očeh družbe bolj upravičeni? Vendar čigavo mnenje je legitimno in kdo diktira, ali ga lahko pove? Kakšno naposled je legitimno in dosledno mnenje? Ambivalentnost umeščena med silno potrebo izvleči skrivnost iz nekoga in nasilnimi utišanji se v predstavi meša s silno ljubeznijo do publike. Publike, ki vedno znova s svojo prisotnostjo in aplavzom potrdi vse, kar Beton Ltd. izreče na odru. Ljubeznijo, ki prerašča v uzurpacijo osebnega prostora in na mejo nasilja.
Predstava se igra z banalizacijo in všečnostjo ter tudi v uprizoritvenih postopkih sploščuje izrekanje in prizore v enodimenzionalne, a ravno zato intrigantne momente.
