Člani kolektiva Beton Ltd. vedno začnejo ustvarjati s točke nič, ključni za vznik njihovih predstav pa so skoraj vedno osebni oprimki. V naracije in dileme namreč ne vstopajo samo prek posamičnih zgodb, ampak prek osebnih. "Samo o sebi lahko upravičeno govorimo," poudarjajo. Po ekologiji, tranzicijsko-odraščanjskem izgubljanju iluzij, nemoči upora ali generacijskem angstu se tokrat po napovedih producentov iz zavoda Bunker lotevajo velikih pričakovanj ter prihodnosti.
Kot je na novinarski konferenci pred festivalom povedala članica kolektiva Beton Ltd. Katarina Stegnar, so pri predstavi Grosse Erwartungen/Velika pričakovanja, sicer njihovi šesti produkciji, krenili po ustaljeni poti in skušali ponovno artikulirati stanje, v katerem se trenutno nahajajo, kot uprizoritveni princip pa so ponovno izbrali logiko samouprizarjanja.
"V miljeju, v katerem živimo ter se prezentiramo in reprezentiramo, smo ugotovili, da smo hkrati žrtve in krvniki ter da se je svet okoli nas zelo spremenil. Ob tem imamo občutek, da nismo več zanimivi in da nikoli nismo bili ljudje z zanimivimi zgodbami, ampak zgolj ljudje, ki si lahko izmislimo ali utelesimo velike zgodbe. Takšni kot smo 'per se' pa smo zelo nezanimivi, po besedah Vesne Vuk Godine smo nek personalni nič," je iztočnice za predstavo povzela igralka, ki igralsko jedro kolektiva Beton Ltd. tvori skupaj s Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom.
Dodala je, da je ta hip v ospredju gledališče, ki izhaja iz zanimivih, nenavadnih zgodb posameznikov, članom kolektiva pa se zdi, da se jim kot profesionalnim igralcem pravzaprav ne dogajajo več nenavadne zgodbe. "Zdi se nam, da smo se skozi 20-letno pot profesionalne in ustvarjalne kariere znašli v mlinu nekega socialnega in kulturnega inženiringa," je pojasnila Katarina Stegnar.
Jordan pa je o novi predstavi dejal, da izhaja s točke, v kateri se člani kolektiva sprašujejo o velikih pričakovanjih, ki jih imajo do sebe in drugih, pa tudi o pričakovanjih, ki jih imajo drugi, tudi občinstvo, do njih: "To nas postavlja v določeno stanje med kladivom in nakovalom." Dodal je, da je predstava druga iz njihovega t.i. nemškega cikla, ki so ga pred dvema letoma začeli z Ich kann nicht anders.
Na vprašanje, ali bo kolektiv cikel v prihodnje nadaljeval, je Jordan odgovoril, da imajo vsekakor v mislih še eno predstavo, da bi ustvarili vsaj trilogijo, a puščajo stvari odprte. "Zdi se mi, da smo si s to predstavo postavili določeno enačbo stanja, v katerem se trenutno nahajamo, a med ustvarjalnim procesom nastaja material, ki govori tudi o nečem drugem," je dodal sogovornik.
Za oblikovanje prostora in svetlobe v uprizoritvi so poskrbeli sodelavci kolektiva Toni Soprano in Sonda 57, dramaturška sodelavka je bila Urška Brodar. Glasbo za predstavo podpisujejo vokalno-instrumentalna skupina Usil, ki jo sestavljata Janez Weiss in Maksim Špelko, ter Jure Vlahovič, ki je pri produkciji sodeloval tudi kot oblikovalec zvoka.
Nocojšnja premiera je razprodana, v zavodu Bunker pa že napovedujejo ponovitve v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana za 7., 8. in 9. september.