Upor ni človek

Dandanes je vse drugače in celo molk ima lahko strašljiv pomen. Dandanes se je vsak umetnik prisiljen vkrcati na galejo svojega časa. Ne gre drugače, mora se vdati v usodo, čeprav meni, da galeja smrdi po ribah, da je čuvajev veliko preveč in da je poleg vsega napačna tudi smer plovbe. Smo na odprtem morju. Tako kot vsi drugi mora tudi umetnik veslati, in če le more, ne umreti, to se pravi, da mora še naprej živeti in ustvarjati. V areni zgodovine sta bila seveda vedno mučenik in lev. Prvi je svojo moč črpal iz večnih uteh, drugi iz krvave zgodovinske hrane. Umetnik je bil vse do zdaj na tribunah. Pel je kar tako, bolj zase, v najboljšem primeru pa je pel, da je spodbujal mučenika in nekoliko zamotil lačnega leva. Zdaj pa je drugače in umetnik je v areni. Njegov glas je nujno drugačen. Še zdaleč ni tako samozavesten. Čas starih mojstrov s kamelijami in genijev v foteljih je minil. Ustvarjati zdaj pomeni ustvarjati nevarno. Nikakor ne zadostuje, če rečemo, da državna oblast ogroža umetnost. V tem primeru bi bil problem namreč sila preprost – umetnik se bojuje ali pa se vda. Problem je veliko bolj zapleten, celo nevarnejši, ko se zavemo, da spopad poteka v umetniku samem. V naši družbi smo priča številnim lepim primerom sovraštva do umetnosti. Prejšnje generacije umetnikov so dvomile o lastni nadarjenosti. Zdajšnji umetniki dvomijo o nujnosti svoje umetnosti, torej o svoji lastni eksistenci. Vzrokov, da se umetniki sprašujejo o vlogi umetnosti, je več. V najboljšem primeru lahko ponudimo naslednjo razlago: če ne upošteva zgodovinskih stisk, ima sodobni umetnik vtis, da laže ali da govori za prazen nič. Seveda so še drugi razlogi, da se umetnik odpove umetnosti, toda vsi so usmerjeni k istemu cilju: svobodni ustvarjalnosti vzeti pogum z napadom na ključno načelo, torej na vero ustvarjalca v samega sebe. Neki ameriški pisatelj devetnajstega stoletja je dejal: »Dokler je človek zvest samemu sebi, mu gre vse na roko, oblast, družba in celo sonce, luna in zvezde.« Takšen čudežni optimizem se zdi danes mrtev. V večini primerov je umetnika sram samega sebe in ugodnosti, če jih je deležen. (Albert Camus)