Zgodba Tristana in Izolde je ena izmed najbolj znanih srednjeveških romanc. Najbolj znana literarna adaptacija zgodbe je tista od Thomasovove francoske pesmi poznane le v delčkih in od Beroulove pesmi (obe izvirata iz druge polovice 12. stoletja). Gottfried von Strasburg je napisal žalostniko o Tristanu in Izoldi v nemškem jeziku. Francoz Joseph Bedier pa je združil in dopolnil te stare zgodbe in napisal novo, sodobno zgodbo leta 1900. Ljubezenska zgodba Tristana in Izolde izniči vse probleme današnjega sveta, odstrani vse verske in socialne predsodke. Boj za osebno srečo izbriše meje konvencionalnosti.
»Uprizoritev, polna drobnih in inteligentnih rešitev, estetskih dolivov in skrivnostne, racionalno neujemljive ambivalentnosti (scenografija in kostumografija Ane Savić Gecan) je izlet v skrajno avtorski pogled ljubezenskega diskurza Tristana in Izolde, ki se povsem legitimno izolira od linearnih postopkov.« (Zala Dobovšek, Delo, 12.4.2012)
»Pri interpretiranju mitološko zgodbo Tristana in Izolde režiser radikalno skrajša, očisti obrobnih situacij in stranskih likov, tudi konkretnejših zgodovinskih referenc in tradicij upodabljanja. Jedrna napetost je usmerjena v ljubezenski trikotnik Izolde, Tristana in njegovega strica Marka Kornvalskega, torej v relacijsko zožan in večkratno pregneten čustveni teritorij. Krčenje dialogov na osnovni, najnujnejši pomen razširi prostor dodatnim kodom - neprekinjenemu koreografiranemu gibanju, simbolni govorici in scenskemu minimalizmu.«(Zala Dobovšek, Delo, 12.4.2012)
