Da so družbena razmerja v 21. stoletju prešla meje »normalnosti«, ni treba prav posebej poudarjati. Vprašanje ob tem je, ali jih lahko kljub temu osmislimo tako, da znamo živeti skupaj in delovati za skupni cilj, ter predvsem ali to sploh iskreno želimo. Ali premoremo dovolj zdravo družbeno jedro, ki bi znalo vzpostaviti nove družbene temelje? In ko v boju z okoljskimi ekstremi »samozaščitniško« ravnanje narekuje beg ali umik v imenu varnosti, to obenem sproža občutke osamljenosti, izoliranosti in nemoči.
Vse te spremembe narekujejo omejitve in prilagoditve, kar kaže na klic po novi ureditvi, samoorganiziranju v načine sobivanja, avtonomne cone in komune. Predstava Na stežaj zaprta vrata vzpostavlja niz mogočih predlogov in načinov, kako ob različnih fizičnih omejitvah prostorov vseeno dosegati občutja svobode.
Francoski pisatelj Jean Paul Sartre v svojem delu Za zaprtimi vrati vzpostavlja temeljno vodilo, da smo peklensko obsojeni med seboj. Predstava že sama po sebi ponuja primer postapokaliptičnega interierja in eksterierja zunaj odra, ki ga naseli ter v njem sobiva entiteta somišljenikov, odmaknjenih od zunanjega sveta. Ob tem navidezno in dejansko preizkušajo prestopanje meja ter se soočajo z omejitvami skozi različne umetniške oblike. S svojo neposrednostjo ustvarjajo žanrski konglomerat, ki omogoča vzporedno branje osebnega in družbenega ter samosvojo interpretacijo vloge telesa v »novi« družbeni realnosti.