Soočanje z absurdom lastnega obstoja, vprašanja odgovornosti, svobode in smisla, čustveno mučenje, osamljenost ter izoliranost so tematska izhodišča, ki jih iz drame Zaprta vrata (1944) Jeana Paula Sartra prevzemajo ustvarjalci uprizoritve Na stežaj zaprta vrata. Uprizoritev, ki v idejni zasnovi in koreografiji (ter v soizvedbi) Branka Potočana združuje elemente fizičnega gledališča, sodobnega cirkusa in plesnega gledališča, deluje kot nekakšen konglomerat koreografiranih prostorskih intervencij v skrite kotičke Cankarjevega doma, pri čemer izhodišča eksistencialistične dramatike prepleta z osebno zgodovino ustvarjanja Potočana v produkcijskem prostoru, ki je s tem tudi zanj postal dom.

Slednjo misel v vlogi konferansjeja vzpostavi Luka Piletič (ta sicer v kolofonu ni naveden), ki publiko vodi po različnih prostorih Cankarjevega doma in pri tem preplet institucionalne in osebne zgodovine začini s cinično naravnanim vprašanjem, kje je danes dom slovenskega sodobnega plesa. V dramaturgiji postaj Andreje Kopač so dogajalni prostori opredeljeni bodisi kot galerijski prostor, kot ready-made ali pa kot dodatno likovno zaznamovan prostor: na primer s svetlobnimi telesi (oblikovanje svetlobe Gregor Kuhar), z enostavnimi scenografskimi posegi ali glasbo (Goran Završnik, Gašper Selko). Dramaturgija uprizoritve z relativno hitrimi menjavami prostorov ter s posredovanjem koreografiranih prostorskih intervencij tudi v času, ko se publika premika z ene lokacije na drugo (na primer v dvigalu ali za zastekljenimi vrati), ustvarja občutek dezorientiranosti, kar simulira prav tisti občutek eksistencialne razdrobljenosti, ki ga uprizoritev konceptualno naslavlja. V teh prostorih so telesa izvajalcev postavljena v različne situacije, ki preigravajo medosebne antagonizme ali pa nasprotno načelo medsebojne vzajemnosti, s čimer uprizoritev telo venomer misli kot družbeno telo: natančneje, kako naj se to isto družbeno telo smiselno vpisuje v različne družbene strukture.

Kompleksnost koreografske misli pa se vrši prav prek izvajalk, ki z individualno izvedbeno preciznostjo ustvarjajo zadržano, a intenzivno kolektivno ekspresivnost, ki jo postopoma nadgrajujejo z artikulacijo telesne vzdržljivosti in obvladovanjem zahtevnostno različnih performativnih, plesno-koreografskih ali sodobnocirkuških disciplin.

Koreografija je žanrsko raznolika, a v učinkovanju neposredna. Pogosta motiva sta fokus na parcializirane dele telesa (najpogosteje so to lasje ali stopala) ter poigravanje ali manipulacija težnosti, kar uprizoritev posebej kreativno združi z arhitekturnimi specifikami Cankarjevega doma v prizoru, kjer je publika povabljena, da se uleže na tla in koreografijo gleda prek njenega odseva v ogledalih na stropu. Talna koreografija se naenkrat pretvori v nekakšno »stropno« koreografijo, s čimer ustvarja iluzijo zmožnosti manipulacije težnosti telesa. Kompleksnost koreografske misli pa se vrši prav prek izvajalk – to so Anamaria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman in Veronika Valdés – ki z individualno izvedbeno preciznostjo ustvarjajo zadržano, a intenzivno kolektivno ekspresivnost, ki jo postopoma nadgrajujejo z artikulacijo telesne vzdržljivosti in obvladovanjem zahtevnostno različnih performativnih, plesno-koreografskih ali sodobnocirkuških disciplin. V drugem delu se notranja enotnost uprizoritve, ki predhodno velja za odnos med prostorskimi intervencijami ter naracijo ali komentiranjem Piletiča, nekoliko poruši. Naracija, ki se je predhodno vzpostavila kot vezni člen ali pa sredstvo kontekstualizacije, se postopoma začne pomikati v ozadje, dokler ne postane njena funkcija zgolj logistična. Prisotnost konferansjeja, ki je poprej slike, akcije ali prizore redno opremil z bodisi deskriptivnim bodisi duhovito pikrim podnaslavljanjem, se z iztekom predstave zdi vse bolj razredčena, dokler konferansje »procesije« ne spremlja le še telesno, ne pa tudi pomensko.

Če se uprizoritev začne z nekoliko (upravičeno) ciničnim pogledom na produkcijske pogoje slovenskega sodobnega plesa, pa je njen konec naravnan bolj optimistično: afirmira alternativne, skupnostne načine bivanja, s čimer učinkuje kot gesta — izrek, ki je naravnan enako kritično kot tudi optimistično.