Plesna predstava Na stežaj zaprta vrata Zavoda Vitkar, ki združuje elemente fizičnega gledališča, sodobnih koreografskih tehnik in cirkusa, je 12. in 13. oktobra gostovala v kamniškem Domu kulture, kjer se tovrsten preplet najrazličnejših plesnih tehnik in žanrov v kulturnem programu znajde le poredko. Posebnost predstave, ki je lanskega oktobra doživela premiero v Cankarjevem domu, je, da jo je Branko Potočan zasnoval glede na arhitekturne, kulturološke in zgodovinske posebnosti zgradbe oz. institucije, v kateri gostuje. Po nekajkratnih uprizoritvah v Cankarjevem domu se je predstava prestavila v Delavski dom Hrastnik (festival Rdeči revirji), zatem pa še v Dom kulture Kamnik, kjer smo se gledalci skupaj s plesalci premikali po različnih prostorih – večina med njimi ni bila še nikoli uporabljena kot oder – in spremljali nastop na najbolj nenavadnih mestih gledališča. Goran Završnik, avtor in izvajalec glasbe v predstavi, sicer pa ga Kamničani dobro poznamo kot kulturnega koordinatorja, idejnega vodjo Kamfesta in pomembnega ustvarjalca uličnega gledališča (KUD Priden možic), nas je na začetku spoznal z zgodovino Doma kulture. Ta je leta 1953 začel obratovati kot kino in jedilnica za delavce iz bližnje smodnišnice, nakar je v devetdesetih letih za eno leto postal disko, zatem pa za nekaj let zaprl vrata. 

Ko jih je ob prelomu stoletja zopet odprl, so v njem potekale številne delavnice, med njimi tudi delavnice sodobnega plesa, ki jih je nekajkrat vodil Branko Potočan, vendar so bili vsi poskusi za vzpostavitev sodobnega plesa v kamniški občini precej neuspešni. Tokrat smo na Branka Potočana naleteli z neobičajne perspektive, saj nas je Završnik popeljal skozi zadnja vrata kulturnega doma do »backstagea«, kjer je nekoč obratovala ginekološka ambulanta, pa vse do odra, na katerem so kot kakšni kadavri, poviti s trakovi, viseli plesalci v različnih pozah. Ko smo se gledalci posedli na stole, kjer tudi sicer na klasičnih predstavah sedi občinstvo, smo opazili širšo dimenzijo odra, na katerem so drogovi nenadoma postali nekakšno notno črtovje, plesalci pa note, ki so spreminjale poze in se nameščale v najrazličnejše nenavadne lege. Na neki točki so popadale na tla in se začele zaletavati ena v drugo, kot bi ponazarjale različne odnose oz. razmerja moči, ki tekmujejo za pozornost in prevlado. Nato so plesalke na čelu z Brankom Potočanom znova zbežale iz prostora – po detektivsko smo se odpravili za njimi in jih našli v avli, kjer so, obdane z močno rumeno svetlobo ob nadvse groteskni glasbi, ki je spominjala na zvočne eksperimente Aphex Twins, obkrožale svojega mentorja in mu skakale v objem. Potočan je bil na tovrstne »naskoke« iz zasede pripravljen – vsako plesalko je poprijel in jo nežno prizemljil ter se posvetil naslednji, dokler se niso kot razposajene deklice, ki nastavljajo obraze soncu, podale v kavarno, kjer so se poskrile za tamkajšnji šank.

Predstava je iz trenutka v trenutek menjavala svojo formo in žanrsko strukturo, saj se je iz plesne predstave preobrazila v nekakšen kabaret in pantomimo, kjer so se nastopajoče pomerile v oponašanju živali in preizkušanju pitja kave kar s pomočjo noge in stopala. V tem prizoru sta prišla na površje tudi njihova gracioznost in občutek za umirjenost in ravnotežje, za katerega se zdi, da so ga pred tem iskale v moški figuri močnega in stabilnega Branka Potočana. Ta je ostal na drugem koncu dvorane in je pristopil šele v trenutku, ko nam je Goran zaukazal, da se uležemo na blazine in uperimo pogled v konkavno ogledalo na stropu, ki je še bolj poudarilo zlitje teles pod sabo. Strop kavarne, na katerem visijo številne starinske žarnice, je tako dobil še bolj bizarno podobo, sploh ko si nanj pogledal z močno iztegnjenim vratom s povsem neobičajne perspektive. Nedvomno si kamniški gledalci na začetku dogodka niso predstavljali, da bodo kdaj ležali na tleh in v zrcalu na stropu spremljali predstavo. A izkušnja je bila poživljajoča in inspirativna za oboje – plesalke so se, obdane z ležečimi gledalci, znova zagnale v ples, tu in tam je kakšna celo malo zanihala nad njimi ter jih zaobšla s kakšnim svojim udom. Dejansko je podoba v zrcalu postajala čedalje bolj podobna starodavni grški himeri – različni deli teles so bili na trenutke sežeti in prežeti skupaj, kot da pripadajo enemu in istemu bitju, optična iluzija pa je gledalce verjetno spomnila tudi na hišo ogledal in tamkajšnja poigravanja s perspektivo. Sartrova vizija pekla na Zemlji, ki jo je v svoji drami Zaprta vrata povzel v stavku »Pekel so ljudje okoli tebe«, je v predstavi s pomočjo drastične svetlobe, optičnih iluzij in lucidnega zvoka pridobila čedalje bolj nadrealistične razsežnosti. Po prizoru, ki se je kot refleksija odvil na stropu, so plesalke zbežale v preddverje h kavnemu avtomatu, kjer so se postavile za plesalko Anamario Bagarić in ji »posodile« svoje roke in noge, da smo gledalci dobili vtis, kot da gre za zlitje več bitij v eno. Bitje z numinozno karizmo se je s pomočjo asistentk začelo hitro približevati občinstvu, nakar je pobegnilo na WC, kjer se je prava drama šele začela. Goran je pozval gledalce, naj se opogumijo in odprejo vrata WC-ja, vendar se je odzval le osemletni deček, ki je na začetku le delno odprl vrata, čeprav jih je – verjetno zaradi strahu – precej hitro na stežaj zaprl za sabo ter tako na nek način utemeljil sam naslov predstave. Vendarle nam je uspelo za nekaj sekund opazovati bitje, ki je zamahovalo in mahalo s številnimi okončinami ter z nasmeškom Mone Lize zrlo v nedoločno točko onkraj znanega.

Nedvomno si kamniški gledalci na začetku dogodka niso predstavljali, da bodo kdaj ležali na tleh in v zrcalu na stropu spremljali predstavo. A izkušnja je bila poživljajoča in inspirativna za oboje – plesalke so se, obdane z ležečimi gledalci, znova zagnale v ples, tu in tam je kakšna celo malo zanihala nad njimi ter jih zaobšla s kakšnim svojim udom. 

Zaključek je potekal v glavni dvorani, kjer se je odvila izjemno precizno izpeljana koreografija, v katero so bile vključene vse plesalke s Potočanom na čelu. Znova so se vzpenjali po drogovih in zavzemali različne strateške pozicije, nato pa se umirili na neke vrste pikniku oz. čajanki. Ta se je spreobrnila v neslutene telesne akrobacije, ko so polagali svoje skodelice na telo ene izmed gibčnih plesalk, ta pa je vsakič znova spremenila telesno pozo. V zadnjem trenutku so odmaknili skodelice in jih postavili na druge dele telesa in tako v nedogled, dokler ni na neki točki plesalka »zamrznila« za dalj časa v poziciji, v kateri se je začela od napora tresti in tako eno za drugo sesuvati skodelice s čajem … Ta prizor je bil izjemno močan vrhunec predstave, ki mu je hitro sledil tudi zaključek – za plesalci je namreč zaživelo platno kot neke vrste zrcalo, v katerem so lahko motrili svoje gibe, na koncu pa so se iz oči v oči znašli s svojo negibno podobo, s katero se je vse skupaj v bistvu tudi začelo. Zdi se, kot da bi Potočan želel sporočiti, da na začetku ni bila beseda, temveč eksistencialno brezno, ki je negibna praznina, znotraj katere je treba šele izumiti gib kot arhetipsko prapočelo. Pogled v brezno je nevzdržen v enaki meri, kot je nevzdržna negibna telesna poza, v kateri se sesuva tako keramika kot telo sámo. Telo, ki je izpostavljeno fizikalnim in psihičnim ekstremom, skozi katere se vedno znova potrjuje in gradi tako svojo identiteto kot svojo realnost. Edino, ki jo ima in ki jo ustvarja kot posameznik v interakciji do ostalih teles znotraj kolektiva. Potočan je v tokratni občinstvu predstavil telo kot metaforo, telo kot del mogočnega kolektiva, ustroja oz. aparata in telo, oluščeno vseh oklepov in obrambnih mehanizmov, samotno in strto v primarni bolečini, ki jo tako dobro pozna tudi gledalec, ko se počuti nemočnega in zapuščenega s strani družine in družbe.

S kom vse se torej spogleduje Potočan v predstavi Na stežaj zaprta vrata? Za zaprtimi vrati lahko najdemo tako Sartra kot Kafko s kritiko samozadostnega birokratskega ustroja, ki je sam sebi namen in ki melje ljudska pričakovanja in želje. Čim bolj trkamo na zaprta vrata uradnikov, tem bolj oni trkajo na svojo uro, češ »čas se izteka«, »ne pričakujte, da bomo kdaj na stežaj odprti«, »nikoli v resnici nimamo časa«, »ne vztrajajte, da vam uresničimo vaše želje«. Medtem ko jim Potočan po drugi strani odločno ugovarja: »javne prostore je potrebno vrniti ljudem na čisto osnovni, eksistencialni ravni«, »telo ima spomin in volumen, ki presega kapacitete fizičnih prostorov«, »kaj je močnejše – želja po ustvarjanju ali gon po preživetju?«

Na koncu velja nameniti besedo še sami koreografiji, ki jo je v pričujoči predstavi Potočan izpilil do najmanjših podrobnosti. Poleg tega, da ima vsaka od petih nastopajočih plesalk – Anamaria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman in Veronika Valdés – svoj specifični koreografski izraz, lahko rečemo, da prispeva k skupnemu nastopu tudi neko svojo »elementarno« držo: Jana Menger prispeva element zemlje, Tajda Podobnik element vode, Veronika Valdés element ognja, Tini Rozman element zraka in Anamaria Bagarić pooseblja eter, v katerem se združijo preostali elementi. Čeprav je cirkuških vložkov bolj malo, pa so nadvse pretanjeno vtkani v koreografsko celoto, ki jo med drugim sestavljajo diametralno nasprotni plesni momenti (melanholično-kolerični), ki kot nekakšen perpetuum mobile nenehno poganjajo gibalce naprej v raziskovanja novih izraznih možnosti. Ko želja odstopi mesto gonu, je zaustavitev praktično nemogoča oz. mogoča le pod enim samim pogojem – s pogledom v Nietzschejevo brezno, v katero zremo tako dolgo, da ono pogleda nazaj v nas. Ta pogled lahko (v)zdržijo le plesalci, »norci« in šamani, gledalci ga še v isti sekundi preženemo z oglušujočim aplavzom. Ker je premučno biti in ostati na miru in v tišini ...