Tisoč in ena noč

Na kaj pomislite, ko slišite Tisoč in ena noč? Katera je prva slika, ki se pojavi pred zaprtimi očmi? Morebiti podoba obokane sobe, polne mehkih blazin, na katerih udobno zleknjena, v tančice odeta lepotica sramežljivo pogleduje moškega s turbanom, ki veličastno, zamišljeno puha oblake dima iz klokotajoče vodne pipe? Ali pa zagledate revno oblečenega mladeniča, kako osupel strmi v čajniku podobno svetilko, iz katere se kakor steber dviga mogočni duh? Tisoč in ena noč spada med najobsežnejše zbirke ljudskega pripovedništva, datira v približno 7. stoletje, zgodbe pa izvirajo iz Perzije, Sirije in Indije oziroma iz jutrovih dežel. Prinašajo vse teme, ki že od nekdaj podžigajo radovedni človeški duh in so prav zaradi svoje univerzalnosti postale del evropske percepcije Daljnega vzhoda. To izjemno tematsko širino in raznolikost motivov objema okvirna pripoved o pogumni in pametni Šeherezadi, vezirjevi hčeri, ki se, da bi rešila svoje vrstnice pred smrtjo, ponudi za nevesto maščevalnemu sultanu Šahriarju, čigar prva žena ga je prevarala in to seveda plačala z življenjem. Da bi se izognil nevarnosti ponovnega ponižanja, sultan odtlej po vsaki poročni noči usmrti svojo novo ženo in nemudoma poišče naslednjo. Šeherezada spretno zaobrne potek poročne noči tako, da soproga zamoti z zgodbo, ki jo ob prvih znakih jutra prekine v najbolj napetem trenutku. Sultana premaga radovednost in Šeherezadi nakloni še eno noč. Vse to zato, da bi izvedel, kako se zgodba konča. Šeherezada pa konča staro in prične novo zgodbo … In jo spet prekine tik pred koncem. Tako se Šeherezada tisoč in eno noč s pomočjo pripovedovanja izogne smrti. Šele potem se je sultan usmili in ji nakloni življenje …