Dokler bodo na svetu bogataši, ki mislijo, da so zaradi denarja vredni več kot drugi ljudje in si tudi zato lahko vzamejo, kar jim srce poželi, dotlej bo ta komedija aktualna.
Komedija v petih aktih.
Z avtorsko priredbo Beaumarchaisove satire je duhovni otrok razsvetljenstva Anton Tomaž Linhart (1756–1795), sicer sin Slovenke in češkega priseljenca meščanskega rodu, položil temeljni kamen slovenskega gledališča in dramatike. S tem je nedvoumno dokazal, da kmečki jezik neukih in nekultiviranih Slovencev na odru zveni prav tako umetelno kot drugi jeziki ter ob tem v besedilo še spretno vtkal idejo o svobodi, bratstvu in enakosti vseh ljudi.
Novopečenega Baronovega osebnega služabnika Matička spoznamo v trenutku, ko mu njegova izbranka Nežka razkrije, da jo hoče pohotni Baron Naletel zvabiti v posteljo še pred njuno poroko. Matiček se brž odloči, da bo Barona speljal stran od svoje neveste, tako da bo v njem razpihal ogenj ljubosumja. Baronova osamljena soproga Gospa Rozala se namreč v nepotešenem hrepenenju po ljubezni nedolžno spogleduje s študentom Tončkom, ki ji naklonjenost vrača. Tako Matičku res za hip uspe premotiti Barona, vendar njegov zalet ustavi usodna zadolžnica. Že pred časom si je Matiček pri Smrekarici sposodil denar in podpisal, da se bo z njo oženil, če ji denarja ne bo mogel vrniti. Matiček denarja še vedno nima, Smrekarica pa terja svoje. Baron, ki je tudi razsodnik v takih sporih, pod krinko pravičnosti odloči, da se mora Matiček poročiti s svojo posojilodajalko. V središču osnovnega zapleta je ljubezenska intriga, ki jo sprva zasnuje in vodi Matiček, kasneje pa jo domislita in v svoje roke vzameta Gospa Rozala in Nežka ter zmešnjavo razvozlata do srečnega konca. Medtem pa Matiček o Baronu izreče še danes drzno zveneče besede: »Al je kaj boljši kakor jaz? Vzemi mu denar, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni služil.« Ne le, da med gospodo in podaniki – razen v premoženju, naslovu in nošnji – ni razlike, vladajoči razred je tako moralno skorumpiran, da je vreden manj od svojih podložnikov. Ta veseli dan ali Matiček se ženi prinaša prerez družbe, klico revolucionarnega upora zoper nepravični družbeni red in iskro tistega ognja, ki je Slovence tudi duhovno postavil ob bok evropskim narodom.
Uveljavljeni in večkrat nagrajeni režiser Diego de Brea, ki je nazadnje v MGL režiral črno komedijo Bog masakra Yasmine Reza in Ionescovo dramo absurda Plešasta pevka, se z vsako komedijo spopade na svojstven in izviren način, ki se izmika trdno postavljenim komedijskim premisam: komično razpre v nepričakovani trpkosti in tudi bizarnosti, kajti vsaka komedija vznikne iz ogorčenja nad stanjem sveta in duha.
