Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) je slovensko dramatiko že v samem začetku vzpostavila kot avtonomno, jezikovno suvereno, problemsko premišljeno in duhovito zvrst, ki je imela poleg literarnih še vse tiste kvalitete, ki jih potrebuje oder: prepričljive like, živ dialog, dramatičen zaplet in številne situacije, ki vključujejo uporabo prostora, scenografskih in drugih elementov klasičnega gledališča, so zapisali v ljubljanski Drami.
Za model komedije v petih dejanjih je Linhart vzel Beaumarchaisovo Figarovo svatbo iz leta 1781. Kica, ki je imel priložnost režirati tudi Beaumarchaisovo delo, je povedal, da se je študija tega Linhartovega dela lotil posebej natančno, saj ga poznajo domala vsi Slovenci in sodi med obvezno šolsko čtivo ter je tudi pogosto uprizarjano, še posebej rada ga imajo amaterska gledališča.
Kica je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da je po njegovem mnenju napačna domneva, da se v tej igri skriva določena revolucionarna ideja, je pa v njej nek določen duh, ki ga predstavlja veliko dramskih oseb, še posebej Matiček. Dodal je, da je tako v Beaumarchaisovem kot v Linhartovem tekstu čutiti hrepenenje po nečem novem, drugačnem. Všeč mu je, da se Matiček namesto, da bi vzel puško in streljal v druge, raje sprašuje o tem, kdo je on sam.
Režiser je dodal, da je delal z izvrstno igralsko ekipo. V vlogi nekoliko starejšega Matička nastopa Gregor Baković, hišna Nežka je Nina Ivanišin, barona Naletela igra Marko Mandić, njegovo gospo baronico pa Polona Juh. V drami ga je posebej presenetilo to, kako napredni za čas nastanka besedila so ženski liki. Še posebej baronica gre skozi zanimiv proces samozavedanja v kontekstu razumevanja žensk v družbi na koncu 18. stoletja.
Polona Juh je povedala, da njen lik baronice uteleša hrepenenja o svobodi, ki so skupna vsem, ne le ženskam. Opisala jo je kot dobrosrčno, dobro vzgojeno žensko, ki v ljudeh išče dobre stvari. Matička in Nežko je opisala kot pripadnika nižjega sloja, ki sta bila primorana v sebi vzgojiti parazita, ki hitro in zvito misli ter išče bolj ali manj modre rešitve.
Baković je bil prijetno presenečen, da mu je bila zaupana vloga Matička, saj jo ponavadi prevzemajo mlajši igralci. A z današnjimi očmi se mu zdi ta drugačna Matičkova perspektiva dobra. Ves humor in duhovitost Matičkovega lika nista sama sebi namen, pač pa je posledica neke grenke borbe in izkušnje, je razmišljal igralec. Matiček po njegovih besedah ni zgolj fant, ki se zaletava v nemogoče situacije, ampak človek, ki določene izkušnje nosi s seboj in kaže, da je to njegov način boja v življenju.
Dramaturginja je bila Mojca Kranjc, scenografijo podpisuje dolgoletna Kiceva sodelavka Karin Fritz, ki je tokrat prvič delala v Drami, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, lektor predstave je bil Arko, oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec, avtor glasbe pa je Kyrre Kvam.
Ravnatelj ljubljanske Drame, ki tudi nastopa v predstavi, Igor Samobor je povedal, da Linhart predstavlja okvir letošnje sezone ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, saj so jo začeli prav z Linhartovim tekstom, z Županovo Micko na odru Male drame. Sezono zdaj na velikem odru sklepajo z Matičkom. "Šli smo skozi slovenska besedila in ustvarjalnost in se poklonili velikim slovenskim umom iz preteklosti ter ugotovili, da so vsi tudi danes še kako aktualni. Presenetilo me je, kako veliko je zanimanje za slovensko ustvarjanje, vse predstave so odlično narejene in po večini so tudi razprodane," je povedal.