Mia, petnajstletnica iz zgornjega srednjega razreda britanske družbe, večino časa preživi v dekliškem internatu. Neke noči s sošolko Izzy v internatski sobi opravita iniciacijski obred, ki se ga udeleži tudi njuna mlajša sošolka, trinajstletna Alice. Ta obred je v angleških internatih nekaj vsakdanjega, tradicija, ki je tako uveljavljena, da je kljub nasilnemu ravnanju, do katerega lahko pride med obredom, pravzaprav del šolskega kurikuluma. A med tem obredom gre marsikaj narobe. Mio izključijo iz šole, zato se mora vrniti domov, v premajhno stanovanje, v katerem živita njena mama Martha in starejši brat Henry. Martha ima težave z alkoholom in tabletami, Henry, ki si želi postati slikar, pa je pred nedavnim prekinil šolanje, da lahko vse dneve skrbi za mamo. Zdi se, da se krotki brat povsem razlikuje od svoje uporne sestre, ki se zdaj nenadoma pojavi na pragu stanovanja. Mia sicer tudi med počitnicami večino časa obiskuje sošolke, z mamo in bratom pa vzdržuje samo najnujnejše stike. Mia in Martha imata slab odnos: oprezata druga za drugo, sta napadalni in ljubosumni. Odnos med Martho in Henryjem je še bolj zapleten: poln je obsedene ljubezni in navezanosti, soodvisnosti, meji na incest, obenem pa je za oba skrajno razdiralen. Ker se Martha, Henry in Mia drug z drugim (in s svetom) ne morejo znajti, iz Hongkonga že potuje oče obeh najstnikov, odtujeni poslovnež Hugh, da bi tako ali drugače rešil zapleteni položaj …
Ta obraz je prvo dramsko besedilo britanske dramatičarke Polly Stenham (1986), ki je bila ob izidu besedila stara komaj devetnajst let. Besedilo je nastalo v programu za mlade pisce (Young Writers Programme), ki ga izvaja londonski Royal Court Theatre, v katerem so leta 2007 Ta obraz krstno uprizorili v režiji Jeremyja Herrina, Martho pa je igrala Lindsay Duncan. Besedilo je deloma avtobiografsko: problematičen odnos med materjo in hčerko odseva zapleteno avtoričino razmerje z lastno mamo, s katero je imela po ločitvi staršev le malo stikov, avtobiografski pa je tudi podatek o odtujenem očetu poslovnežu. Ta obraz je v londonskem gledališču in širše (tudi) zaradi mladosti avtorice ter sveže in pop, a hkrati ostre dramske pisave postal prava senzacija. Kasneje je Polly Stenham napisala še več uspešnih dramskih besedil (Tusk Tusk, No Quarter, Hotel), ki so jih uprizorili v londonskih gledališčih Royal Court, National Theatre in Duke of York. Polly Stenham piše tudi odrske priredbe besedil drugih avtorjev in besedila za televizijo, sodelovala je pri scenariju za psihološko grozljivko The Neon Demon. V svojih delih je izrazito osebna: ukvarja se z lastno generacijo in družbenim kontekstom, ki ga dobro pozna, zato so njena besedila iskrena, mladostna, neposredna.
