Italijanski skladatelj Gioacchino Rossini (1792–1968) je v prvi polovici 19. stoletja najbrž veljal za najpopularnejšega skladatelja. Na Dunaju je zasenčil celo Beethovna in Schuberta, zato ne preseneča, da so o njem in njegovem delu še v času življenja krožile številne anekdote. Predvsem so ga zaznamovali kot zelo produktivnega ustvarjalca, ki komponira veliko »enako zvenečih oper«, ob enem pa se bolj zanima za francosko kuhinjo kot za glasbeno ustvarjanje. Wagner je o njegovih operah na primer dejal, da »kdor pozna eno, pozna vse«. Dejstvo je, da je Rossini komponiral zelo veliko in hitro. Nekaj oper je nastalo celo v dveh do štirih tednih. Zato si je pogosto "izposojal" kakšen odlomek ali točko iz svojih prejšnjih del. Tudi znamenita uvertura k Seviljskemu brivcu je bila izvirno namenjena drugima operama. Kljub temu velja njegov Seviljski brivec (1816) za vrh in hkrati veličasten sklep opere buffe, nekoč izjemno popularne zvrsti. Opera je nastala po libretu, ki temelji na priljubljeni komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa Seviljski brivec, in še danes učinkuje enako privlačno kot nekoč ter je hkrati eno najpogosteje izvajanih del v operni literaturi. To lahko pripišemo čaru duhovite glasbe, polne dopadljivih, mestoma ostro ritmiziranih melodij in značilnih vihravih ansambelskih finalov, solistične arije pa so že zdavnaj postale paradne točke basistov, koloraturnih mezzosopranistk in baritonistov. Na opernih odrih vsega sveta se tako vedno znova pojavljajo številne nove uprizoritve, od najbolj ekstremnih in eksperimentalnih do najbolj konservativnih. Delo je namreč privlačno tudi zaradi elokventne partiture, ki sledi razvoju dogodkov ter interakciji vlog skozi številne nepričakovane preobrate v zgodbi, kar ustvarja močno estetsko povezanost med zgodbo in njeno glasbeno pripovednostjo.
Pod režijo Seviljskega brivca se je podpisal eden od vodilnih in vsestranskih hrvaških režiserjev Krešimir Dolenčić. V svoji dolgoletni karieri je ustvaril več kot 50 dramskih in opernih predstav na Hrvaškem, v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in na Kitajskem. Na našem odru je režiral Offenbachove Hoffmannove pripovedke (1992), triptih Puccinijivih oper Plašč, Sestra Angelika in Gianni Schicchi (1993), Debussyjevo opero Pelleas in Melisanda (1997) ter operi Oedipus Rex Stravinskega in Trionfo di Afrodite Carla Orffa (1998).
Besedilo: Tatjana Ažman