Prva uprizoritev Seviljskega brivca na odru SNG v Ljubljani je bila v sezoni 1905–1906 in po čudnem naključju je bila tudi ta premiera tako kot prej praizvedba opere 1816 obsojena na polom. Rossinijevo komično opero je na spored uvrstil glavni intendant Fran Govekar, ki je skušal z uvedbo buffo opere pripraviti protiutež veliki operi in hkrati tudi tekmovati z nemškim gledališčem za dosego večje finančne podpore. Žal se njegove želje niso uresničile in Govekar je moral predvsem zaradi načrtovanja programa dramskega gledališča po letu dni vodenja zapustiti intendantstvo. Seviljskega brivca so prvič uprizorili 8. decembra 1905 kot četrto operno novost v sezoni, predstavo pa so ponovili samo še dvakrat. Zanimiva je bila ugotovitev kritika v Slovenskem narodu, ki je zapisal, da je »kompozicija bolj podobna opereti in pride vsled tega do popolne veljave le, ako jo poje operetno osebje /.../«. V tej prvi uprizoritvi na slovenskih tleh pa se je že predstavil Julij Betetto in kritik ni pozabil omeniti, da je »ugajal v petju, kakor igri. Opaža se na njem, da napreduje.« Po osmih letih se je pod intendantstvom Mateja Hubada Rossinijeva komična opera znova znašla na repertoarju. 1. marca 1913 je v predstavi sodelovalo večje število slovenskih pevcev. Rossinijeva umetnina je šele s to postavitvijo osvojila občinstvo in obisk opernih predstav se je povečal.

Pravi razcvet pa je Seviljski brivec doživel šele po prvi svetovni vojni z nadarjenimi mladimi slovenskimi pevci in svežimi režijskimi koncepti ter – to je treba posebej poudariti – v izjemnem prevodu Nika Štritofa. Strokovnjaki ocenjujejo, da je celo »boljši kot samo besedilo izvirnika«. V sezoni 1922/23 je opera zaživela pod Neffatovo taktirko in v režiji V. Sevastijanova, ter se obdržala na sporedu tudi naslednjo sezono, ko je režijo prevzel F. Bučar. Že čez dobri dve leti je bila znova na sporedu, v sezoni 1931/32 pa v novi postavitvi Mirka Poliča kot dirigenta in režiserja. Seviljski brivec je lajšal bridkosti v obdobju kulturnega molka, največje število uprizoritev pa je dosegel takoj po vojni v sezonah od 1945 do 1948 v režiji ruskega koreografa Golovina in pod taktirko dirigentov Žebreta, Švare in Simonitija. Do vnovične uprizoritve v sezoni 1953/54 je Seviljski brivec doživel več kot 150 upodobitev in nastopil je nov čas za predajo znanja mlajšim generacijam s tedaj vzhajajočo zvezdo komičnih vlog, basistom Ladkom Korošcem, varovancem Julija Betetta. V številnih postavitvah vse do danes se bo v zgodovino prav zagotovo zapisala sveža pevska zasedba v letu 1971, ko je kritik predstavo z mladimi pevci (Ana Pusar Jerič, Karel Jerič, Jaka Jeraša, Franc Javornik) naslovil z »Zmaga mladih«. V devetdesetih letih minulega stoletja je z nabrito Rozino, ki jo je pevsko in igralsko mojstrsko oživila Norina Radovan, in s tedaj ekstravagantnim režijskim pristopom, temelječim na commedii dell'arte, presenetil Vito Taufer ter tako odprl operni prostor sodobnejšim pogledom.


Odlomek iz besedila v gledališkem listu