Poljski sociolog Zygmund Bauman v eseju Migracijska panika in njena (zlo)uporabazelo točno ugotavlja, kako smo vsi postali talci medijev, ki zelo spretno sporočajo javnosti o tesnobi in strahu in so prepolni referenc o migracijski krizi, ki je zavladala Evropi in ki naj bi najavljala zlom življenja, kot ga poznamo. V takšnem stanju se, ne glede na begunsko zgodovino naših prostorov, na migrante gleda kot na preteče in grozne sile, ki bodo uničile našo identiteto in integriteto.
Rajzefiber spaja duh časa liberalnega sveta, ki teži k solidarnosti in človekoljubju, hkrati pa nas na vsakem koraku odmika od tega.
Saša je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanjo mu najde prijateljica Daša. Iz begunskega centra pripelje mlado begunko, ki takoj sproži val predsodkov. Čeprav je Sašu skrb za mamo odveč, mu služi kot idealen izgovor, zakaj se ne more pridružiti punci, ki je odšla na študij v London. En teden se raztegne v en mesec in njegov odhod v tujino se vedno bolj oddaljuje. Sanje o boljšem življenju v tujini se hitro razblinijo z njegovim spoznanjem, da bo tam za vedno tujec, da je tujina svet izločencev, svet tesnobe, osamljenosti in neprilagojenosti, kjer ne bo nikomur več pripadal.
Skozi različne življenjske zgodbe se razkrivajo odnosi v družini in med prijatelji. Ljubezen je včasih samo izgovor za lastno nezrelost in neodločnost, dobrodelnost pa drugo ime za sebičnost in izgovor, zakaj se ne moremo soočiti z lastnimi težavami. Kaj se zgodi, ko se naš teoretični ali celo praktični aktivizem postavi pod vprašaj? Kaj bo, če se sami znajdemo v položaju, ko moramo sprejeti odločitve in ko nekaj, kar nam je tuje, postane naša sedanjost in stvarnost?
