Številni pravijo, da živimo v družbi, v kateri sta nerazumevanje in nesprejemanje drugega ter drugačnega prerasli vse civilizacijske meje. Žal imajo pri tem prav. Bolj kot kadar koli hranimo svoje predsodke in tesnobo, bolj kot kadar koli smo izurili svojo neobčutljivost, svet doživljamo prek slik mojstrsko orkestrirane proizvodnje strahu, ki nam ne pušča veliko prostora za delovanje. Ta Drugi, ki ga ne moremo ali nočemo sprejeti, ta krleževski Neznani, nekdo, o katerem verjamemo, da bo ogrozil in uničil življenje, kakršno poznamo, se danes za številne opredmeti prav v pojmu begunca. Tozadevno je migrantska kriza eden od največjih izzivov sodobne družbe. Čeprav je vprašanje migrantov postalo tako imenovana politična prioriteta večine vlad evropskih držav, kar štirideset odstotkov Evropejcev pa meni, da so migracije največji problem, s katerim se dandanes spoprijema Evropa, so migracije pravzaprav konstanta modernega doma. Tudi sami smo nedavno živeli izkušnjo beguncev, toda zdaj, ko stojimo na drugi strani meje in žice in zidu, se nam stvari zdijo drugačne, sprememba perspektive nas je naredila za neke nove ljudi, ki uživajo v prividu svoje premoči. Sodobne evropske države iz dneva v dan vztrajno in dosledno vztrajajo pri utrjevanju svojih meja, kot da na simbolni ravni v resnici postavljamo utrdbe, domala v srednjeveškem pomenu te besede. Nekoč so bili to kamniti obrambni zidovi, ki jih dandanes občudujemo kot zgodovinske artefakte, zdaj je to žica, in to tista bodeča, saj moramo še bolj poudariti grožnjo, še jasneje dati vedeti, da ta drugi na našem ozemlju ni dobrodošel. Sočasno je državna varnost pojem, s katerim rade opletajo vse politične opcije. In četudi nimamo žice, ima politika še boljše orožje – nacionalizem. Ideologija nacionalizma je bila vedno najzanesljivejša pot do zaprtosti. Pripadnost naciji je obravnavana skorajda kot značajska lastnost, histerično prisegamo na lepote svojih dežel, pomembnost svojih jezikov, pravilnost svojih tradicij, brez katerih tudi nas ne bi bilo – in tudi ne nacije, ki ji tako zelo želimo pripadati. Toda vsaka nacija ima svoje ozemlje in vsako ozemlje ima svoje meje, ki jih je treba predvsem braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Taka je logika zdajšnjih demokracij. Zdi se, kot da se je sodobna družba izmojstrila prav v proizvajanju meja. To pa je v svetu, ki vztraja pri svobodah in jih z različnimi ustavami tudi jamči, vendarle protislovje. Obsedeni smo z mejami vseh vrst, od tistih ozemeljskih do tistih zasebnih. Ali v paničnem strahu, da bi ubranili svoj intimni prostor, svoje osebno ozemlje, da bi postavili jasne meje svojega sebstva, sploh lahko damo priložnost drugemu, kdor koli že je? Prav s sledenjem tej misli smo brali besedilo Rajzefiber Gorana Vojnovića, pri čemer smo začeli kar pri ironičnem modusu samega naslova. Na eni strani smo vstopili v dialog z vrsto motivov, ki jih je Vojnović vpisal v svoje like, na drugi strani smo z gledališčem vpisovali lastne interpretacije družbenega ozračja, v katerem nam strah pred drugim želi odvzeti tisto najdragocenejše, kar lahko posedujemo – empatijo. Med spremljanjem Goranove temeljne dramske situacije smo skušali odgovoriti na vprašanje: kaj potem, ko nas življenje prisili, da se odrečemo lagodni poziciji sedenja pred televizorjem in nedolžnega opazovanja kolone beguncev, ki – četudi prek slik vstopajo v naše domove – še naprej ostajajo samo novica na zaslonu, ki se dogaja drugje in nekomu drugemu? Kaj po tistem, ko nam ta Drugi potrka na vrata, sede za našo mizo, nas pogleda v oči in nam razkrije svoje razloge? In kaj po tistem, ko je treba deklarativno sočutje spremeniti v konkretno sprejemanje ali vsaj načelno razumevanje? Koga moramo pravzaprav sprejeti – tega Drugega ali sami sebe? Goranove like smo zaprli v majhen prostor, jih pustili, da v njem brbljajo, se motovilijo, zaletavajo, da se spotikajo ob lastne predsodke in strahove. Dali smo jim priložnost, da so gostoljubni, da se smehljajo, da razumejo in da na koncu – vsem našim naporom navkljub – Drugi vedno ostane Drugi, kajti to, kar nas resnično razžira, ni strah pred tem, da nam bo ta Drugi uničil lagodje našega evropskega življenja, to, kar nas razžira, so naši lastni drobni sumi in ljubosumje, lastna nesposobnost in zgrešene poteze, lastna neodločnost in laži. Zanje nimamo poguma.

Povezava: PDF Gledališkega lista