Ravnatelj Igor Samobor je na včerajšnji novinarski konferenci izrazil veselje, da bo besedilo, nastalo na njegovo pobudo, doživelo krst na odru ljubljanske Drame tako hitro po prejemu Grumove nagrade. Obenem bo to zadnja letošnja premiera Male drame v tej sezoni, ki so jo naslovili Utopije in s katero "niso ponujali utopije, temveč iskali vzroke antiutopije, v kateri živimo".

Besedilo je nastalo iz želje, da bi avtorica v nasprotju s siceršnjim stanjem slovenske in svetovne dramatike pisala o ženski kot nosilki misli, ne le o ženski, ki je odvisna od moškega ali od česarkoli, v kar jo patriarhalni svet sili že tisočletja. "O ženski, ki je prestopila mejo običajnega, pričakovanega, o ženski, ki je popotnica," je o izhodiščih povedal Samobor.

Simono Hamer je, kot je namignila s podnaslovom, zanimalo vprašanje strahu, ki lahko zelo hitro prerase v sovraštvo, pa tudi perspektiva konformizma, ki je značilen za zahodni svet. Obenem pa je na strah želela pogledati z druge strani in poiskati alternativo: ali je zidove mogoče porušiti ter ali obstajajo svetovi in odnosi, ki ponujajo nekaj, kar ni tako prežeto s strahom.

V najnovejšo igro je sopostavila mnogo različnih svetov ter oseb, ki se razlikujejo po barvi kože, nacionalnosti, veroizpovedi in tudi spolu. Besedilo je po njenih besedah napisano v mozaični dramaturgiji, kjer se okrog glavnega lika, fotografinje Tinke, nizajo razglednice oziroma pozdravi iz različnih delov sveta in časovnih obdobij. Pri tem si je privoščila veliko kreativne svobode, igranja z možnostmi gledališča in jezika. Zanimali so jo stereotipi in raziskava zgodovinske vertikale, kako so se začela belska prilaščanja s Krištofom Kolumbom kot najbolj znanim osvajalcem. Na koncu pa si je zastavila vprašanje, kaj bi lahko storil posameznik in umetnik.

Kot je povedala režiserka Ajda Valcl, je dramatičarka svoj fokus usmerila v kontekst, širši od vprašanja ženske v odnosu do družbe in sveta. Ostalo pa je "nekaj ženskega pogleda v smislu optimizma, ki ga tekst nosi". Junakinja kljub temu, da se ukvarja s perečimi problemi, ostaja na strani sočutja, empatije ter "presega strahove in sovražnosti, ki si jih zastavlja kot središče, okrog katerega se mozaična dramaturgija celotne predstave giblje".

Največji izziv je po režiserkinih besedah bil, kako položiti vzporedne svetove, koščke, vtise, razmisleke, izkušnje, spomine glavne junakinje, da bi dobili še večji pomen. Dramaturginja Eva Kraševec je v povezavi s predstavo v uvodnem članku gledališkega lista zapisala: "V najnovejši igri Simone Hamer soobstaja mnogo različnih svetov. Dejanskih, umišljenih, imaginarnih. V taisti igri sobiva mnogo oseb, ki se razlikujejo po barvi kože, nacionalnosti, veroizpovedi in ne nazadnje tudi po spolu. Razglednice so mikrokozmos sodobnega sveta, ki temelji na dejanjih zgodovine. Zlasti na dejanjih kolonialne zgodovine in njenih krvavih poglavij v odnosu do drugega. Tudi zgodovinski svetovi vstopajo v Razglednice kot svojevrsten pečat preteklosti, ki odzvanja v sedanjosti. In celo več kot samo odzvanja – izrisuje zemljevide, monopole in izpričuje zgodbe, iz katerih je bila ustvarjena današnja podoba sveta. Igro sestavljajo različne epizode s potovanj in razmisleki, ki vzpostavljajo misel protagonistke: ženske, fotografinje, popotnice, ne nazadnje umetnice. Ona je osišče vseh zgodb, ki vstopajo v prostor igre. Ona je tista, ki nabira vtise, razširja svoj pogled, selekcionira in fotografira. In njena fotografija je, kot pravi sama, alternativa. Ona je tista, ki jo najdemo v vrtincu različnih misli – zdi se, da jih je težko ali celo zmotno natančno definirati, ker v igro vstopajo razpršeno, postopoma in povsem nehierarhično – in že s samo strukturo grozeče neoprijemljivosti namigujejo na osnovni problem, okoli katerega je strukturirana igra. Če jih vendarle poskusim definirati, se izlušči cela plejada tem – od vsakodnevnih skrbi do največjih družbenih problemov našega časa; vprašanja, s katerimi se ukvarja sodobni individuum, predvsem pa nenavadna in neoprijemljiva tesnoba današnjega časa."

Glavna junakinja bo Polona Juh, ki se je ob vlogi med drugim spraševala, kje je meja, ko se človek iz slehernika prelevi v tirana. V uprizoritvi nastopajo še Saša Pavček, Nina Valič in Barbara Žefran. Sooblikovali so jo scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Belinda Radulović, skladateljica Polona Janežič in koreograf Sebastjan Starič.

Simona Hamer (1984) je dramaturginja in dramatičarka mlajše generacije, ki deluje na širokem področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Pot dramske pisateljice je začrtala v PreGlejevem laboratoriju in se v njem tesno povezala z drugimi njegovimi ustvarjalci, s katerimi sodeluje še danes. Že vrsto let deluje tudi kot dramaturginja (med drugim pri uprizoritvah v režiji Ajde Valcl, Primoža Ekarta, Eve Nine Lampič in Jake Andreja Vojevca), razvija samostojne avtorske projekte, kot je Kladivo ali pinceta? (dramaturška osmišljevanja) – zanj je prejela nagrado občinstva na 43. Tednu slovenske drame –, in skupinske avtorske projekte, kot je hiperinteraktivna predstava Robinson v okviru Biteatra. Je avtorica izvirnih dramskih besedil Taubeka (2008), (brez naslova) (2008), Tik-tak (2009), Amen – pa glavo pod kamen! (2009), Šajning (2010), I-z-š-t-e-v-a-n-k-e, (2013), Samorastniki, po motivih Prežihovega Voranca (2015), Nemi liki (2015), sedemminutna drama »… če hočeš videti« (2016) in mnogih dramatizacij. Osrednja tematika njene najnovejše igre Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni (2016) je premagovanje strahov, prestopanje mej (dobesednih in metaforičnih) in vprašaje odgovornosti. »Zatrdno verjamem, da je pot do boljšega in enakopravnejšega jutri tlakovana z majhnimi, drobnimi gestami sočutja, ljubezni in solidarnosti. In vloga gledališča – pa tudi nas, umetnikov – nikakor ni zgolj v takšnem ali drugačnem opozarjanju na nepravice. Gledališče ne more spreminjati sveta. Ljudje ga lahko!« je Hamerjeva, ki se z Razglednicami kot dramatičarka prvič predstavlja v ljubljanski Drami, povedala za gledališki list uprizoritve.