Naslov izvirnika: Korcs. Ameddig a láncot enged. Szatíra
Distopična igra o individualizmu in oportunizmu ter kolegialnosti in empatiji.
Do koder te pusti veriga
Enaindvajseto stoletje se izteka. Človeški viri so postali negotovi, vse več delovnih mest prevzemajo stroji. Robotika je zanesljivejša in cenejša, milijoni ljudi postajajo odveč. Vse manj je delovnih mest, ki jih umetna inteligenca še ne more nadomestiti. Med temi redkimi zaposlitvami je moderiranje vsebin, čiščenje spletnih družbenih omrežij.
Moderatorji delajo v majhnih skupinah v zatohli kletni sobi. V skladu s politiko podjetja morajo izbrisati vsako naloženo vsebino, ki bi lahko užalila čustva uporabnikov. Vsak dan preverijo na desettisoče slik in videoposnetkov. Katere naj ohranijo, katere naj izbrišejo? Neskončno število ur presedijo pred napravami, po katerih se pretaka vsa možna umazanija, in se je poskušajo znebiti. Vsak dan vidijo tisto plat človeške narave, o kateri zunaj ne morejo niti govoriti. Stvari, ki jih vidijo na slikah in videoposnetkih, se jim za vedno vtisnejo v spomin in jih neopazno izčrpavajo. Svet znotraj jih vsrkava kot neustavljiv vrtinec. Ne glede na svoje zdravstveno stanje ali družinske razmere morajo dosegati dnevni minimum. Vendar se imajo v celoti gledano za srečneže, ker imajo službo.
Tu so zbrani ljudje, ki so iz različnih vzrokov izgubili službo: poštar, inženir, delavka v tovarni, odvetnica, športni sodnik, zdravnica, spolni delavec, negovalec starejših, kmetica … Moderatorji se med seboj ne pogovarjajo, zato drug o drugem ne vedo veliko. Izogibajo se ustvarjanju čustvenih vezi, saj tu nihče ne zdrži dolgo, novi obrazi prihajajo in izginjajo. Vodja njihove skupnosti je moški, ki mu morajo reči šef. Šef nadzoruje odločitve, odgovoren je za dnevno normo, nagrajuje in kaznuje. Z njim se ne gre šaliti, bolje je doseči številke in mu ustreči.
Šele Miguelov prihod poruši status quo. Energični in pogumni mož, ki prihaja z mestnega obrobja, se takoj spopade s šefom, čigar trdni imperij se zaradi mladeničevega upora začne rušiti. Ker se Miguel ni sposoben vključiti v sistem, ki ga diktira šef, kmalu razdeli sodelavce. Ti zdaj prvič pridejo v resnični stik drug z drugim, razkrivajo se usode, spletajo se nepričakovani odnosi. Mladenič je piš svežega zraka v tem zadušljivem brlogu, in globoko potlačena jeza otopelih čistilcev, ki so jih travmatizirale grozote vsakdanjega življenja, si utre pot v njihov prostor.
Miguel prvič v življenju dojame, kakšno moč imata moč in zaupanje, ter se je ne boji uporabiti. Razkrije se mu tista plat njegove osebnosti, ki je nikoli prej ni poznal, in mladenič se skoraj prerodi. Delavce navduši Miguelova moč, sam pa počasi dojame, kakšna je cena, ki jo bo moral plačati za osvoboditev.
- Éva Zabezsinszkij
V zadnjem času me najbolj zanima narava oportunizma. Zakaj in kako se odpovemo načelom? Zakaj in kako izdamo nekdanje prijatelje? Zakaj in kako postanemo nemoralni? Najlažji odgovor je: ker hočemo preživeti, kajti preživetje je najsvetejši zakon življenja. Preživetje je nagon. Ali pa dobro zasnovan interes, okoli katerega lahko sčasoma postavimo razumski branik.
Položaj, ki je boljši od osamljenosti, boljši od popolne nemoči, je ravno pravšnji.
Povrhu tega je življenje tistih, ki nimajo resnične možnosti izbire, popolnoma nepredvidljivo. Nekaj časa se je zdelo, da je človeštvo preseglo suženjstvo, fevdalno hierarhijo, kastni sistem itn. A žal se je izkazalo, da smo se motili. V dobi globalnega kapitalizma, informacijskega kaosa in tehnološke revolucije je velika večina ljudi bolj ranljiva kot kdaj prej.
Ko vse postane relativno, ko gospodarski in politični interesi razkosajo družbe na atome, kaj sploh še imamo v rokah?
V tej zgodbi nekdo poskuša pomagati drugim, a ne zato ker bi bil Mesija, temveč zato ker le premore še malo empatije in ne more veliko izgubiti. Trudi se, da bi vsaj majčkeno spremenil delovne razmere, medčloveške odnose.
To je seveda tudi drama, v kateri na koncu nekaj izgubimo, a bi se morali veseliti vsaj tega, da imamo kaj izgubiti. Samo to nam še vliva kanček upanja, da se nismo spremenili v popolne zombije in nas nista požrla strah in cinizem.
- Árpád Schilling
