Kaja Novosel, 4. 10. 2022

Več in več verig

Árpád Schilling in Éva Zabezsinszkij: PASJI SIN. SNG Drama Ljubljana, 1. 10. 2022.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Do koder te pusti veriga je pomenljiv podnaslov dramskega besedila Pasji sin. Avtorja Árpád Schilling in Éva Zabezsinszkij sta ga napisala po naročilu SNG Drama Ljubljana (prevod Gabriella Gaál). Pri tem se zdi, da ju je vodilo več družbeno angažiranih smernic in polj zanimanja: še vedno nekoliko eksotičen, a že nekaj let bolj in bolj prisoten poklic spletnih čistilcev (uporablja se tudi naziv internetni smetarji), kapitalistični ustroj vsakdana in njegovo posledično kategoriziranje posameznikov v vrednostne sloje, hkrati pa tudi notranjost posameznika in njegovo potlačeno ozadje, zvezano na kasnejše fobije in/ali (fetišistična) hrepenenja, ki ga spremljajo v bolj ali manj odraslem razdobju življenja. Obsežen tematski bazen tako ponuja nemalo prevpraševanj in znotraj njega uprizoritev poteka tudi v stalnem razmisleku o vezljivosti družbenega na intimno in obratno.

Uprizoritev uvede protagonistov (dobesedni) vstop v delovno okolje spletnih čistilcev: črn prostor z nadzorno kamero na primerni višini in z le drobnimi snopi svetlobe (oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš) je prvi impulz o svetu, v katerega se vključujemo kot gledalci, pri čemer je ravno z aktom vstopa jasno, da gre za distopijo, ki se nam lahko pripeti, vendar v možnosti pripetljaja (še) ni preteča. Nivojsko zastavljena uprizoritev je najbolj funkcionalna ravno v tem odseku, saj znotraj svoje dramaturške ureditve skupaj s precizno režijsko orkestracijo (režiser Árpád Schilling, asistent režiserja Dorian Šilec Petek) ponuja tudi največ organske karakterizacije likov. Kolektiv skupine, ki ga (dovolj pomensko, da to zaznamo, a premalo pomensko, da bi uprizoritev to problematizirala) sestavljajo zgolj ženske, ponuja konglomerat življenj, ki se med seboj v povprečnih okoliščinah zelo razlikujejo in med seboj nikoli ne trčijo, zdaj pa so prisiljena sobivati in skupaj dosegati normo čiščenja spletnih vsebin. Barbara Cerar, Iva Babić, Nina Valič, Saša Mihelčič in Maja Sever vsaka zase v jedrnato odmerjenih, a dramaturško dovolj povednih replikah ustvarijo precizne karakterje – tudi kostumsko funkcionalno in hkrati estetsko umeščene v določeno mentalno in socialno okolje (kostumografka Ana Janc) – izgrajene na dvojnostih družbene identitete in tistega, kar je v tej identiteti skrito in kar pride na plan ob brezkončnem ogledovanju morbidnosti spleta. Nadrobna igralska dodelanost se kaže predvsem v plastenju medsebojnih trenj in stalni samonanašalnosti, izgrajeni na kontrastu krhkosti in otopelosti posameznika iz prihodnosti.

Sloj čistilcev je odskočna deska protagonista Miguela (Nejc Cijan Garlatti), ki se po lestvici postopoma vzpenja na vplivnejše položaje. Izumetničeno vodstveno okolje (v nadstropju) predstavlja antipod (kletnemu) čistilnemu servisu ne le v vedenjsko-mentalnem smislu, temveč tudi v vizualni estetiki: poslovno brezosebna ostrina kostumov dopolnjuje izčiščeno, simbolno bogato scenografsko razločitev, ki iz črne luknje prehaja v kljub velikim puhastim blazinam nič kaj udobno in prijetno sterilno belino (scenograf Dorian Šilec Petek). Snovalci lažnih novic v svojem brezkompromisnem opuščanju kakršnihkoli ostalin empatije so nekoliko tipizirani, a če sta rahlo šovinistični in brezprizivni Rok Vihar v vlogi Philipa ter ekstravagantno duhoviti Mario Dragojević v vlogi Carla še režijsko in igralsko zaokrožena karakterja, manj jasna ostaja umeščenost telesno izraznega, vendar režijsko alogično vkomponiranega, celo rahlo odtujenega Klemena Janežiča v vlogi Johnnyja pa tudi Pie Zemljič v vlogi Cleo, ki se sicer kljub močni igralski drži zdi v zatrtosti moškega okolja v stalnem umanjkanju lastnega izraznega prostora, pri čemer (zopet) ni razvidno, ali gre za kritično držo uprizoritve ali zgolj za površ(i)n(sk)ost koncepta. Na tem delu uprizoritve bolje pride do izraza tudi video (avtor videa Péter Fancsikai), ki v prvem delu nepotrebno podvaja dogajanje z upočasnjeno projekcijo na zadnji steni (jasno nam je, da delavce stalno nadzirajo), tu pa je igriv predvsem v iskanju prostorske razširitve dogajanja (projekcija vizualnega materiala na strop dvorane), ki navsezadnje predstavlja tudi razsežnosti poseganja v okolje delovne ekipe, ki s svojimi lažnimi novicami kroji vsakdan tistim pod sabo.

Obsežen tematski bazen tako ponuja nemalo prevpraševanj in znotraj njega uprizoritev poteka tudi v stalnem razmisleku o vezljivosti družbenega na intimno in obratno.

Do te točke bi ob obilici dogajanja, a vendarle uravnoteženi režijski natančnosti z dokaj smiselnim dramaturškim tempom, ki ga brezkompromisno poganja neoporečen kolektiv igralskega ansambla, uprizoritvi očitali kvečjemu rahlo prežvečenost teme robotiziranega, razosebljenega in posledično apatičnega sveta po nas, ne pa tudi okorelosti uprizoritvenega dogodka. Težavo uprizoritve tako na nivoju režijskega koncepta kot tudi samega besedila predstavlja tretje dejanje, ki je razpršena množina od zelo dobesednih do abstraktnih drobcev življenja, namenjenih postopnemu razkrajanju naslovnega junaka, pri čemer se zdi, da najbolj nejasen (tudi sam sebi) ostaja ravno sam protagonist. Cijan Garlatti je tako kljub svoji igralski prezenci in otipljivemu poskusu iskanja globin karakterja potegnjen v vedno bolj zgoščeno in manj dramaturško pregledno zankanje službenega dogajanja, popuščanja oportunizmu in hkratnemu boju sam s seboj, podzavestnih travmatičnih spominov in zdajšnjih hipnih dejanj, bolj in bolj ponavljajočih se motivnih nanašanj na psa v otroštvu in še česa – pri tem tudi gledalec iz nagrmadenosti mentalnega in vizualnega materiala kljub ohlapnim asociativnim navezavam težko izlušči, kaj je pravzaprav osrednja misel, ki si jo uprizoritev želi podati, in kaj je osrednja tema, ki jo želijo ustvarjalci raziskati. Alieniranemu finalu z Brezimno žensko (Sabina Kogovšek) sledi prhek povratek k izvoru problema v luči Miguelove ranljivosti, ki dokončno mapira tudi simbolnost drsečih likov mame (Petra Govc) ter sive eminence Virgila (Gregor Baković), manj pa idejno zaokroženost uprizoritve.

Pasji sin ponuja nekaj poglobljenih in intrigantnih razmislekov o plutju naše družbe v prostranost eskapizma, o postopnem trenju človeka pod pezo več in več obremenitev (izrazito (samo)nanašalno in (po)istovetno zazveni replika iz kleti: »Jokamo, se pomirimo in gremo nazaj delat«), pa tudi o kompleksnosti zamolčanih kotičkov človeške duše, vendar te razmisleke zakrije z vsemi tematskimi elementi, nanizanimi v želji povedati čim več in čim bolj angažirano. Sodoben posameznik, vklenjen v verige svojih travm in strahov, tako – morda aktualno metaforično – res ostane neizluščen in izmikajoč se lastni biti, a odgovor, do kod resnično sega veriga, vendarle ostane neizgovorjen.

Iva Babić, Pia Zemljič, Sabina Kogovšek, Petra Govc, Dorian Šilec Petek, Rok Vihar, Nejc Cijan Garlatti, Péter Fancsikai, Klemen Janežič, Gregor Baković, Gabriella Gaál, Nina Valič, Árpád Schilling, Ana Janc, Mojca Sarjaš, Mario Dragojević, Barbara Cerar, Maja Sever, Saša Mihelčič

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 1. 12. 2022
V svetovjih iskanja
Kaja Novosel, 3. 11. 2022
Vmesnost
Kaja Novosel, 17. 10. 2022
Dinamična nevidnost