Lutkovna predstava.
Vse se začne s semenom. In željo, da bi iz njega nekaj zraslo. S skrbjo in pozornostjo seme kmalu vzklije iz zemlje, zraste v cvet in vzcveti. Iz njega pa v svet vstopi majhno bitje, polno vihrave radovednosti. Bitje, ki ni večje kot palec. A kljub njeni drobni podobi svet do Palčice ni nič bolj prizanesljiv. Palčica gre kmalu skozi serijo epizod, ki od nje zahtevajo, da vedno znova preizpraša svoj odnos do sveta. Potem ko jo ugrabi Krastača za ženo svojemu sinu, Palčica zbeži in pristane pri Hroščinjah, ki se norčujejo iz njenega videza. Ko nastopi zima, pa se zateče k starejši Miši, ki ji Palčica v zameno za posteljo in streho nad glavo pomaga pri hišnih opravilih. V mišjem brlogu je toplo in udobno, Palčici ne manjka nič. Ali pač.
Gre za epsko zgodbo, ki pa je v svoji eksemplarični, skorajda didaktični naravi tudi izrazito psihološka. Andersen vpeljuje različne življenjske sloge in sisteme vrednot, s katerimi prikaže, da sta pogosto »dobro« in »slabo« ali »lepo« in »grdo« le subjektivna ocena, ki utegne biti za nekoga drugega relativnega pomena. Da so nereflektirani zunanji pritiski okolice lahko breme odraščajočemu bitju ter da je izbrati zvestobo samemu sebi dejanje, ki zahteva obilico odločnosti, pokončnosti in poguma.
Palčica se je v kanon evropske otroške in mladinske književnosti zapisala kot ena subtilnejših, nežnejših in svetlejših zgodb iz opusa pisatelja Hansa Christiana Andersena. Ta je podobo bitja v velikosti palca koncipiral po vzoru pravljic o miniaturnih ljudeh (kot so na primer Liliputanci iz dela Guliverjeva potovanja Johnatana Swifta). Od takrat je lik Palčice krenil na samostojno pot do številnih filmskih, televizijskih, literarnih, likovnih in tokrat prispel do odrske adaptacije v priredbi avtorice in igralke Maje Kunšič in dramaturginje Tajde Lipicer.
