Palčica v režiji in izvedbi Maje Kunšič sodi na polje tistih uprizoritev, ki z intimnim in nekoliko starinsko-pravljičnim čarnim pridihom napojeno prizorišče Kulturnice izkoristijo in okrepijo za prav takšen tip atmosfere ter ki gledališko skrivnost pretočijo skozi solistično vodstvo vsestranskega izvajalca in demiurga – takšnega, ki po eni strani deluje kot ustvarjalec gledališkega sveta, po drugi pa kot medij, skozi katerega organsko teče pripoved oziroma njena resničnost, kakršna pač je in mora biti. V oblikovanju in posredovanju tega sveta je Maja Kunšič pripovedovalka, animatorka, igralka in deloma tudi soustvarjalka glasovno-zvočnih učinkov (ptic, narave in ljudskih tonov, v katerih prepoznavamo avtorico glasbe Zvezdano Novaković), pri čemer različne uprizoritvene tehnike in orodja čvrsto spaja v enotno dogajalno nit. Dramaturgija potovanja in odraščanja Andersenove Palčice se ob tem vpenja v milje naravnih habitatov, vzbuja pravljičnost z odstiranjem subtilnosti in poetičnosti (v) stvarnosti ter tako s svojim uprizoritvenim pristopom kot adaptacijo originala (Kunšič in dramaturginja Tajda Lipicer) – predvsem v uvodu in zaključku – zasede naravno lego sožitja med klasičnim in sodobnim.

Čeprav je osrednje prizorišče izvajalkinega delovanja miza, zgodba prepričljivo napolnjuje celoten odrski volumen, enako pa velja za lutke, v veliki meri ploske papirnate podobe, pobrane in vznikajoče iz naokoli ležečih knjig, ki se jim pridružujejo tudi tridimenzionalne ročne lutke. Zdi se, da smo se znašli v delovni sobi zgodbarke (omenimo tudi estetsko in idejno domišljen kostum Tine Kolenik), a obenem v materializaciji njenega oziroma v knjigah izpisanega domišljijskega sveta, ki je hkrati tudi substanca realnega, obstoječega v kolektivnem in povsod okoli nas, ob čemer se na papir zajete besede in ilustracije oziroma skrivnosti stvarnosti, zajete v njih, zlahka bočijo v odrski prostor (nazaj v svet). Tu vmes je polje prehodnosti, ki navsezadnje črpa iz enega, istega vira – inspiracije in čudežnega, kakršno se poraja v odprtem in blagem pogledu na življenje ter se udejanja v enostavnih, a učinkovitih animacijskih rešitvah. Ne glede na ploskovitost nekaterih lutk ali knjig, ki so po principu kulis uporabljene za hitro vzpostavitev posameznih prizorišč, ne gre le za papirnate in statične elemente – knjiga z drsnim delom za okno je hiša Miši, iz odprtih strani popup knjige zrase gozd, folija s počrnelo ploskvijo krtine in transparentnimi rovi postane površina senčnega gledališča, skupnost hroščev se razpne v papirnati verigi, nizu izrezanih papirnatih likov. 

Brezšivni spoj in spretno pretvarjanje ploskovitih likovnih elementov v tridimenzionalno realnost, pa tudi vtis prostorskega razprostiranja sicer fizično majhnih namiznih lutk in prizorišč, omogoča lutkovna, vizualna in prostorska zasnova Zale Kalan (z lutkovno tehnologijo Zale Kalan in Žige Lebarja); natančneje, utemeljuje se v tesnem in usklajenem sodelovanju ter bližini med likovno, prostorsko in lutkovno ter režijsko in izvedbeno zasnovo. Predvsem gre za precizno vzpostavitev prostora kot celote, oblikovanega s številnimi manjšimi predmeti in detajli, kjer likovna podoba lutk sama po sebi ni izrazita in ne sili v ospredje, scenografija presega funkcijo scenske in atmosferske podlage ter ozadja, scenski in lutkovni elementi pa se medsebojno prepletajo. Celostno oblikovanje tako zares zaživi šele ob izvedbi, omogoča več domiselnih animacijskih izpeljav in pri tem razkrije drobne skrivnosti svojega ustroja; ko je na primer papirnati čolnič, zataknjen v grlu steklenice, najprej ujet v žabji mlaki, nato pa lebdeč nad rojem ribic, ki se prikažejo kot prižgane lučke v steklenici, ko iz knjige samostojno (po zaslugi mehanizma) sfrčijo metuljčki, ko plete niti med ranjeno lastovico in svobodnimi pticami pod stropom.

Dramaturgija potovanja in odraščanja Andersenove Palčice / … / vzbuja pravljičnost z odstiranjem subtilnosti in poetičnosti (v) stvarnosti ter tako s svojim uprizoritvenim pristopom kot adaptacijo originala / … / zasede naravno lego sožitja med klasičnim in sodobnim.

Decentralizirana, precizno sestavljena konstrukcija odrskega in uprizoritvenega univerzuma se v svoji idejni in estetski osnovi vključuje tudi v dramaturški pogled prepletenosti, nekakšne organske, harmonične urejenosti narave/sveta kot entitete, ki jo sooblikujejo različna bitja, življenjske oblike in, ne nazadnje, različne perspektive, želje in potrebe. Iz te celote izraščajo tudi zgodbe, skozi katere potuje Palčica. Njena transformacija iz papirnate lutke, izgubljene v velikem svetu, nekoliko pasivne in karakterno ter (s šibkimi barvami risbe) likovno slabše vidne, v tridimenzionalno figuro nosi jasno porajanje samo-spoznavanja in prepoznavanja tistega, česar si v svetu (ne) želi, čeprav se zdita njena prvotna neznatnost pa tudi manj izrazita motiviranost nasploh deloma tudi stranski produkt celostne zasnovanosti. A vendarle je izpeljava ključne misli v tem lutkovnem preobratu znotraj razplastenega modeliranja dogodkov tisto, kar Andersenovo pravljico neizogibno – v resnici pa tudi nujno – pripelje na mesto današnjega sporočila. Prilagoditev začetnega in zaključnega vsebinskega dela, torej okvira pravljične iluzije in močno zaznamovanih družbenih vrednot, konkretneje družinskih (otrok in poroka kot izpolnitev in sreča), v širšem smislu pa vrednotenja per se, se Maja Kunšič in Tajda Lipicer lotita z minimalnimi posegi, a s popolnim učinkom. Zadostuje simbol semena in deklica sama, ki svoje odraščanje udejanja skozi različne izkušnje in krona z novim imenom – imenom ustvarjalke z večplastnimi konotacijami metauprizoritvene situacije.

Uprizoritev s tem zaključkom utrdi svojo sodobno interpretacijo in sveže domišljeno podobo v klasičnem duhu, ki v posrečenem spoju raznorodnih vidikov tega odrskega popotovanja zavzema umirjeno razgiban in svetel odnos do življenja ter notranje moči posameznika. Izkazuje pa tudi izkušen odnos do svojih gledalcev (3+), ki jim ponuja domiselno plovbo po domišljijsko-stvarni krajini in nežno spodbudo njihovih lastnih dojemanj in virov.