Satirična drama.
Če umetniki namenoma slikajo tisto, kar ne obstaja, sodijo v zapor. Če slikajo tisto, kar vidijo, sodijo v bolnišnico.
Adolf Hitler
1. Dejstva. – Junija 1937 nacisti organizirajo razvpito razstavo z naslovom Entartete Kunst – Izrojena umetnost. Njen pobudnik, »kurator« je Joseph Goebbels. Pod arkadami münchenskega Hofgartna je postavljenih na sramotilni steber 650 umetniških del, zaseženih v 32 muzejih in galerijah, kot primer izrojene, degenerirane umetnosti – se pravi tistega, kar je prepovedano početi, kar je treba pregnati in zatreti. Veliko umetnikov je izpostavljenih nasilju, končajo v zaporu ali emigrirajo. Do leta 1941 razstava potuje po nemških mestih in, paradoksalno, ogleda si jo rekordno število ljudi – okrog tri milijone. V tem času svet zdrsne v drugo svetovno vojno.
2. Fikcija. Satirična drama. – Dva mlada slikarja, Adolf Hitler in Viktor Karlstein, se želita vpisati na Akademijo lepih umetnosti na Dunaju, ampak jima ne uspe. Veliko pozneje, leta 1944, sta oba v Berlinu: Hitler je postal firer, Karlstein njegov znanstvenik, ki za potrebe vermahta konstruira novi monstruozni bitji, moškega in žensko. Dve telesi, po njegovih algoritmih nadčloveka z multiplicirano močjo, ki bosta spočeli novo raso. Überrasse. Markus in Heidi bosta zmagovito orožje v času, ko nacisti izgubljajo na vseh frontah. Hkrati pa sta tudi Viktorjevo umetniško delo. Njegov odgovor na izrojeno, abstraktno umetnost. Da pa se bo eksperiment posrečil, morajo biti deli teles, ki sestavljajo novi kreaturi, arijskega porekla. Predvsem je treba izločiti najnevarnejše: žide, homoseksualce, cigane … Tu pa nastopi težava: leta 1944 v Berlinu čistega »arijskega materiala« ni več na pretek in lahko pride do usodne napake …
3. Svet danes. Teater danes. – V kakšnem času živimo danes? Kaj ima sodobna družba opraviti z rasizmom, šovinizmom, ksenofobijo? Ali tudi danes obstaja strah pred »izrojeno umetnostjo«? Pred »nižjimi« rasami? Ali danes v Evropi in po svetu dvigujejo glavo novi fašizmi in ali lahko te pojave imenujemo s tem imenom? Morda je pametno, da se pri iskanju odgovora na ta vprašanja vrnemo k njihovemu izvoru. In ker delam teater, se igram s fikcijo. S satiro. Ali so stvari preveč resne, da bi odgovore iskali s komedijo? Nasprotno. Zgodovina filma in teatra priča, da je bila pri detronizaciji nacistov najbolj učinkovita prav komedija: Lubitsch, Chaplin … Tudi zato, ker pomeni možen premik iz rahlo benignega patosa, ki se skriva v prepričevanju enako mislečih. Menim, da je Nova rasa eden mojih najbolj radikalnih tekstov. Gojim upanje, da ne zato, ker se na odru sekajo glave in režejo udi.
- Matjaž Zupančič
