Nema poroka

Vesela, a bizarna zgodba prikazuje absurdnost življenja v komunistični preteklosti in nam slika romunsko podeželje na drugi strani železne zavese. V manjši krajevni skupnosti se mlada ljubimca odločita za poroko, takšno pravo, veselo in obilno poroko. Zadeva bi bila sila preprosta, če ne bi v kraju odjeknila novica o smrti "tovariša" Stalina, zato komunistična partija prepove vsakršne (predvsem pa seveda vesele) dogodke, ki bi onečastili izgubo voditelja. Komemoracija v spomin na velikega vodjo prepreči poročno veselje, čeprav ne v celoti. Ne preostane drugega, kot da se vaščani v strahu prilagodijo, vendar se ne upognejo popolnoma pod silo sicer distancirane vlade. Poroka vsekakor mora biti – torej naj bo tiha in kot takšna vir situacijske komike: izražanje čustev je onemogočeno, mimika prevzame funkcijo besede, dokler vse skupaj ne eksplodira v čustveno nabit izliv, s plesom in petjem. Nemogoče se je brzdati, v danem trenutku je to edina možna oblika odpora in upora. Svati pretrgajo verige, ki jim jih je nataknila država, in v glasnem vzdušju počastijo ljubezen. Oblast grobo poseže v njihovo srečo, upor je zadušen v krvi.
Prikaz dobrih starih časov, ki navsezadnje niso bili le dobri, skupaj s prefinjenim občutkom za diametralno nasprotna čustva. Pripoved o nekih ljudeh, ki se morajo zmeraj znova dokazovati, a hkrati podrediti represivni vladi, oblasti, ki ji je živ človeški imperativ kot strdek v krvnem obtoku. Pripoved o nekih ljudeh, ki smo pravzaprav mi sami.