Odlomek iz dramaturške razčlembe

Naša uprizoritev vsebuje zgodbo, atmosfero in idejo filma, vendar se z načinom interpretacije problemov in s samo dramsko strukturo od njega oddaljuje, že zaradi razlik med obema medijema, pa tudi zaradi možnosti, ki jih nudi gledališče, in naše želje komentirati sodobnost/aktualnost pomena te zgodbe na povsem drugačen način. Zaradi tega smo se poleg nekaterih novih prizorov odločili dodati tudi nekaj novega besedila, ki uspešno dopolnjuje dramaturgijo uprizoritve, pri tem pa omogoči želeno primerjavo oziroma konfrontacijo z današnjim časom. To so besedila Florina Lăzărescuja iz njegove knjige Naš posebni poročevalec, ki jo imenujejo »knjižna verzija romunskega filmskega čudeža«. V uprizoritvi oziroma v kontekstu dramske situacije prihajajo te besede iz ust našega Reporterja, ki z njimi opisuje in razgalja stanje današnjih medijev ter postavlja vprašanje njihove kredibilnosti, kljub temu pa jim priznava dejstvo, da sta njihova moč in spretnost manipulacije nesporni. Manipulacije, ki se iz dneva v dan dokazuje kot še kako močno orožje pri oblikovanju javnega mnenja. Kot je to nekoč počela Partija – v naši uprizoritvi se njen program sliši iz ust ruskega hlapca in mestnega aparatčika Gogonee –, ko je svojim privržencem obljubljala svetlo prihodnost, to isto danes – s svojimi na videz sofisticiranimi metodami – počnejo lastniki medijev (vedno v povezavi s to ali ono politično opcijo). Modus operandi in čas dogajanja sta različna, demagogija in rezultat, ki ga dosegajo, pa ista. Še več, zastrašujoča je podobnost med Stalinovimi nasilnimi migracijami manjšin in Putinovim govorom v dumi o isti temi. Zato je tudi mogoče, da se v filmu iz te uprizoritve, ki ga naši junaki gledajo po nalogu Partije, da bi dvignili kulturni nivo naroda, v filmskih novicah pred začetkom filma po pomoti, tj. leta 1953, sliši prav ta Putinov govor. Napake nihče niti ne opazi vse do trenutka, ko je kot avtor govora omenjen prav Putin. Čas se vrne in film teče naprej. Čas je v tem prizoru res vrinjen, vsebina pa žal ni izgubila svoje kontinuitete. Prav tako na koncu, ko ruska vojaka brez pomislekov postrelita preproste svate samo zaradi tega, ker so si drznili preslišati ukaz, da je vsako praznovanje v času žalovanja za Stalinom prepovedano, vidimo ista vojaka, ki se pogovarjata nad trupli ter drug pred drugim poveličujeta in hvalita uspehe vsak svojega političnega voditelja. Med sabo se celo dobro razumeta, medtem ko zgodovinskega časa, ki ju razmejuje, ni mogoče zaznati. Vendar pa ta pogovor ne služi samo razkritju že tako očitnih vzporednic v obnašanju te dvojice, ampak opozori na sam problem, ki izpostavlja princip in posledice liberalnega kapitalizma, vladavine bankirjev, pri tem pa mu očita neusmiljeno, skoraj fašistoidno stran. Problem ne ostaja samo v Romuniji in Rusiji, problem je tukaj, med nami, mi pa ga dobro poznamo in prepoznamo. Zato se publika lahko smeji reporterju, posmehuje iz župana, razume kmete, sliši vojake – ker so oni bili in so del NAŠEGA vsakdana.

Jasno je namreč, da je osnovna tema uprizoritve dekompozicija pogosto zakoreninjene romantične podobe nekdanjih časov, ki se pod plazom splošno znanih dejstev prikazuje in dokazuje kot ne tako zelo romantična. Razhod s komunistično preteklostjo, odnosi znotraj Vzhodnega bloka in, seveda, represija države oziroma sistema, ki poskuša zlomiti posameznika, so prejkone dramatični in ne romantični. Za naše kraje je značilno, da po eni strani v naših zgodbah o preteklosti vlada ta prigodniško-romantični duh, po drugi strani pa se v »resnih razgovorih« zelo trudimo pobegniti od te skupne preteklosti, v katero »pravzaprav sploh nismo spadali« oziroma ni del nas. Ko pa pogledamo to staro zgodbo o nemi poroki in njen sodobni okvir, v katerem reporter odkriva ruševine, na katerih je bila zgrajena zdaj že zaprta tovarna, smo pravzaprav skušali pokazati, da so v tistih časih – ne glede na to, kako krvoločni in kruti so bili – obstajali ideali, obstajala je Utopija. Ljudje so se hoteli in znali upreti in pri tem ohranili svoje dostojanstvo in integriteto. Vedeli so, zakaj.

Danes pa – ko te iste tovarne rušijo zaradi graditve novih ekoloških vasi, turističnih kmetij … – je vse naprodaj, pravi hit so oddaje o paranormalnem in volilne kampanje, ki si zadajo cilj zmagati za vsako ceno, četudi temeljijo na praznih obljubah in so obenem polne osebnih ambicij itd. Zlahka se opazi, da sistem skrbi za posameznika precej slabše kot prej.

Pomemben je dobiček, posameznik – tudi če je sovražnik – ni več pomemben. V tem kadru ga sploh ni. So samo mrtveci, ki tavajo med ruševinami.

Prevedel: Janez Bostič




Iz gledališkega lista uprizoritve