Uprizoritev Mojster in Margareta, ki je razdeljena na interaktivno potovanje, vizualne instalacije in gledališče objekta Vražji triptih režiserja Matije Solceta ter na gledališki evangelij Margareta režiserke Mirjane Medojević, je namenjena odraslim gledalcem.
Intermedijska instalacija in obenem predstava Vražji triptih predstavlja komunikacijo med arhitekturo, prostorom in performativnimi ekspresijami – s koncertom, projekcijami, velikimi lutkami, gledališčem objekta ter interaktivnimi vizualnimi instalacijami. Izkoriščeni so tako rekoč vsi prostori Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je tako animirano večplastno; kot totalno, inverzno gledališče, kjer ni meje med gledalcem in nastopajočim, med odrom in avditorijem; kot stavba s svojimi značilnostmi, ki z vzpostavitvijo v drug kontekst pridobijo nove vsebine, ter kot animacija gledalca, ki se včasih prosto, drugič pod vplivom performansa premika po prostorih in jih animira s svojo aktivnostjo in refleksijo. Triptih vsebinsko povzema predvsem prvi del romana. Interpretiran je skozi prizmo impresij ustvarjalcev scenografa Tomáša Žižke in režiserja Matije Solce, ki sta črpala iz osebnih zgodb Bulgakova in Klemenčiča ter stavbe Lutkovnega gledališča Ljubljana kot organizma in venomer spreminjajoče se strukture.
Tretji, od prvih dveh ločen, del uprizoritve Margareta, gledališki evangelij je delo režiserke Mirjane Medojević in prek dramskega gledališča sledi poti Margarete Nikolajevne v drugem delu Bulgakovega romana. V ospredju je tako demistifikacija romana kot tudi ustvarjalnega procesa in same predstave, ki dobesedno izziva »vraga«. Ustvarja nevarni prostor, prostor igre, kjer se poigrava tudi tudi s svojim gledalcem. Margareta se rada igra, in če bi radi sledili njeni zgodbi, potem ... Naj pride, če že hoče ... Vrag!
Roman Mojster in Margareta je eden najprepoznavnejših ruskih romanov iz 20. stoletja in pomeni vrhunec opusa Mihaila Afanasjeviča Bulgakova. Gre za besedilo v treh delih in s številnimi poglavji. Če bi bilo to dramsko besedilo, bi verjetno šlo za postajno dramatiko, sicer značilno za ekspresionizem. Bulgakov je pri pisanju veliko črpal iz (literarne) zgodovine – osrednji motiv predstavljata Jezus in Poncij Pilat, večkrat je citiran Puškin, očitna pa je tudi referenca na Fausta, v dinamiki Hudič – Umetnik – Margareta. Roman je bil v svetu večkrat uprizorjen v lutkovnih kot pa dramskih gledališčih.