V duhu organizatorja, Lutkovnega gledališča Ljubljana, se je brezkompromisno, igrivo, sodobno, energično in brezmejno domiselno odprl 14. mednarodni festival sodobnega lutkarstva LUTKE 2018.
Organizatorji običajno po starem in preverjenem receptu lutkarske (in gledališke) festivale odpirajo s predstavo, ki zadovolji širšo publiko in se nikomur ne želi zameriti, za konec pa prihranijo festivalski vrhunec, ki bi utegnil dvigniti več prahu. LGL že dalj časa beži od uhojenih poti in pogumno ter brez zavor ustvarja nove, sveže smernice – v tej maniri prireja tudi bienalni festival Lutke. Brezkompromisno in domiselno je bilo že odprtje festivala v režiji Matije Solceta.
Festival Lutke je ena od glavnih točk proslave ob letošnji 70-letnici LGL. Na odprtju nismo poslušali govoričenja o slavni lutkarski zgodovini, ampak smo bili priča pogumnemu pogledu v prihodnost z megaprojektom Mojster in Margareta, ki sestoji iz Vražjega triptiha (Matije Solce, avtor koncepta in režiser, ter Tomaš Žižka, scenograf, kostumograf in avtor instalacije) in iz gledališkega evangelija Margarita v režiji Mirjane Medojević. V projektu, ki se razprostira po celotni zgradbi gledališča in zunaj nje, sodeluje nad sto zaposlenih in uporabnikov prostorov LGL – od igralcev in lutkarjev, tehnikov in delavcev do partizanskega in drugih zborov.
Ker je nemogoče v enem dihu pregledati vse aspekte projekta, se raje postopoma podajmo na pot vražjega, pardon, mojstrskega triptiha.
Matija Solce in Tomaš Žižka sta s pomočjo dramaturgov Tjaše Bertoncelj in Benjamina Zajca Mojstra in Margareto z zunanjim uvodom razdelila na dva osnovna dela: v prvem gre za interaktivno potovanje po celotni gledališki zgradbi, napolnjeni z vizualnimi instalacijami, tematsko usmerjenimi na umetnika; drugi pa je predstava v tunelu s tematskim poudarkom na umetniškem delu.
V prvem delu, skozi katerega nas popeljeta duhovita in šarmantna vodiča Aja Kobe in Tines Špik, se avtorji zelo domiselno poigrajo z manipulacijo Mojstra oz. umetnika, ki na začetku gledalce, postavljene kot del zunanje scene, spremeni v umetnike. Ti novopečeni ustvarjalci nato odidejo po poti Mojstrove umetniške golgote, naslonjene na strmoglavo potovanje Bulgakova in Klemenčiča – od obsodbe s strani ravnatelja gledališča (gre za zelo domiseln samoironičen prizor z ravnateljem gledališča Urošem Korenčanom v vlogi Poncija Pilata, ki obsoja umetnika – Jezusa – Solceta) do manipulacije v ključnem prizoru prvega dela, v katerem zbor skoraj hipnotično poje nalezljivo pesem Levi Matej v roki ima nož (avtorji pesmi Ana Duša, Jani Kovačič in Matija Solce) ter Jezusa pribija na križ. Medtem dirigent Iztok Kocen spodbuja gledalce-umetnike k petju in jim tako v roke polaga nož, s katerim se simbolično, zmanipulirani in zavedeni, pridružujejo tistim, ki so sodili Jezusu. Celotni prvi del predstave dopolnjujejo izjemno domiselne in grenko-humorne miniature in instalacije (Tomaš Žižka), postavljene na poti skozi gledališče, ki ne vodi v raj, temveč, napolnjena z barvitostjo, v belo norost.
Drugi del v tunelu deluje kot zaokrožena predstava, ki na subtilen način referira na predhodni del (npr. fotografija neznanca na WC-ju) in poskrbi, da se vrhunec zgodi v zaključnem mogočnem zborovskem petju pesmi Levi Matej, ki umetnika in njegovo delo združi v zaokroženo in presunljivo umetniško celoto. Izvajalci Gašper Malnar, Miha Arh in Filip Šebšajevič v tem delu, ki spaja sproščenost in preciznost, zelo duhovito ustvarjajo zgodbo, zgrajeno iz papirnatih likov in gibljivih senc. Poigravajoč se z materialno krhkostjo (kruto usodo Jezusa prikažejo z razgrinjanjem zvitka papirja in živahnim športnim komentiranjem) ustvarjajo razigran svet groteske. Ta zamaknjeni svet je sestavljen iz niča oziroma iz treh kovčkov in kakšnega priložnostnega predmeta z namenom, da bi se lahko dodatno slušno razvijal – s preciznim in osredotočenim tipkanjem po pisalnem stroju in ritmiziranim govorom, ki se pretaka in meša v petje. Spoj in preplet krhke in nestanovitne papirnate vizualnosti (avtor lutk, animacije in videa Brane Solce) ter močne in pomenske slušnosti se odlično vpenja v grotesknost igre, ki jo hkrati umirja ter ji daje krila za nove vzlete. Glasba Matije Solceta v predstavi odigra zelo pomembno vlogo, saj povezuje oba dela (tu se moramo spomniti tudi na Janija Kovačiča, ki je zaslužen za glasbo v uvodu).
Če zaokrožim, Mojster in Margareta – Vražji triptih je velik, mogočen, zabaven, premišljen in razigran projekt, ki se zelo duhovito in domiselno igra ter manipulira z vsemi sloji gledališke umetnosti – s tekstom, avtorjem, izvajalcem, gledalcem – ter briše meje med njimi, med resničnostjo in fantastičnostjo, med smehom in grenkobo.
***
V sezoni 2018/2019 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.