Mario und der Zauberer. Ein tragisches Reiseerlebinis (Mario in čarodej. Tragično potovalno doživetje) je prvo delo, ki ga je Mann objavil po prejemu Nobelove nagrade leta 1929. Novelo je napisal na družinskih počitnicah na Baltski obali, avtobiografska pripoved pa je opisala letoviščarje na italijanski obali, točneje vzdušje ob naraščajočem nacionalizmu in ksenofobiji v času vzpona fašizma. Kot večina zgodb, ki jih je Mann napisal pred letom 1930, je tudi Mario in čarodej navdahnjen z osebnimi izkušnjami Thomasa Manna. Poletje 1926 je z družino preživel v italijanskem letoviškem mestecu Forte dei Marmi, kjer je tudi njegova družina doživela več neprijetnih dogodkov. Novela je napisana v prvi osebi, zato Thomas Mann s svojo družino postane eden od likov zgodbe, ki se v dogaja v izmišljenem italijanskem obmorskem mestecu, kjer nemška družina nemočno opazuje, kako se njihove počitnice obračajo v nepravo smer.
Velika zgodovina se sicer zrcali v malih, navidezno nepomembnih in vsakdanjih detajlih. Sredi splošnega, neotipljivega nelagodja, se zgodi umor Čarodeja, ki je s hipnozo manipuliral ljudi in iz njih potegnil njihove najbolj umazane skrivnosti.
Mann je opisal skrite in skoraj neopazne poti, skozi katere se določene ideologije in strahovi širijo med ljudi, njegovo razmišljanje pa govori tudi sodobnemu človeku, saj je metafora o grožnjah vseh diktatur ter o nevarnostih politične retorike.
Novela je doživela prvo »dramsko« preobrazbo leta 1956, ko je režiser Luchino Visconti, v sodelovanju s samim avtorjem in s skladateljem Francom Manninom ustvaril koreografsko predstavo, ki jo je sooblikoval priznani koreograf Léonide Massine.
