Ana Obreza, 28. 4. 2023

Peskovnik za iluzionista

Thomas Mann: MARIO IN ČARODEJ. SSG Trst, 21. 4. 2023.
:
:
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia
Foto: SSG / Luca Quaia

Svetlo modro nebo se mehko staplja z modrino morja, morsko obzorje prečijo proge nežnih oblačic, zrak napolnjuje šumenje valov. Zazibani v obalno idilo, že skoraj začutimo sol v nosnicah, ko sprevidimo iluzijo: razgled je le prefinjena kulisa, naslikana na velikansko zaveso, ki, viseča s karnise, zakriva odrsko ozadje, zvok valovanja pa iz oceanskega bobna izvablja dekle v čolnu, nasedlem na pesku … Sploh ne gre za to, da bi zares pozabili, da smo pravkar vstopili v gledališki avditorij – pravšnja zmes imitacije (poslikava kulise, šumenje) in pristnosti (barve, zvoka) v odrskem potvarjanju realnosti pri gledalcu stimulira podoživljanje izkustev ter spodbudi odprtost za sprejemanje iluzij. Uvodni vtis predstave je soroden čudenju, s katerim nas navdajajo Magrittove slike, ko nam pogled začaran preskakuje med inteligentno sopostavljenimi realnostmi.

Plasti resničnosti se zlivajo in lomijo v tržaški predstavi Mario in čarodej, dramatizaciji mrakobne, s tesnobo zaznamovane Mannove zgodbe, ki jo je Tatjana Doma (tudi dramaturginja predstave) verno prestavila v dramski diskurz. Ta v veliki meri izkorišča prvoosebno pisateljevo pripovedovanje, ki pa na pravih točkah preide v oživitev njegovih spominov ob živo skicirani karakterizaciji v pripovedi nastopajočih. Mario in čarodej v režiji Ivane Djilas je uprizoritev, polna šarma, ki pa ne zavaja in teži zgodbe ničesar ne odvzema, temveč mojstrsko ostri pogled na njeno problemsko jedro.

Pripoved o letovanju v Italiji, kjer pisatelj z družino doživlja številne neprijetnosti v stopnjujoče zloveščem vzdušju ksenofobije, je postavljena v kontekst preiskave usodnega dogodka – uboja čarodeja Cipolle – ki parabolično ponazarja nevarnost fašističnih idej in njihovih karizmatičnih zagovornikov. Za razplet tako izvemo že na samem začetku, nato pa skupaj z osrednjim pripovedovalcem, Thomasom Mannom, stopimo v globoke sledi spomina. Primož Ekart kot Thomas Mann pričevanje izpelje z jasno čustveno artikulacijo – v njem ujete sile ga dražijo in polnijo z besom. Opažanja in sodbe izreka s silovitostjo zdaj neutrudne, drugič utrujene nepopustljivosti, ki iz njega nazobčana buta z ostrimi robovi očitnih podtonov. Vse slike, ki na oder izskočijo naravnost iz njegove pripovedi, so tako odraz njegovega doživljanja; gre za izrazito subjektivno interpretacijo vseh karakterjev in dogodkov skozi prizmo njegovega pogleda. Subjektivizaciji Mannovega pogleda se delno izogne le njegov izpraševalec, Inšpektor (Primož Vrhovec), ki za igro pravzaprav opravlja funkcijo mostu – med trenutkom pričanja in preteklostjo, med Mannovim notranjim svetom in njegovo artikulacijo.

Njihova ujetost v ozke meje misli je poudarjena s peščeno igralno površino, ki jo oklepa pravokotnik lesenih podijev (scenografija Sara Slivnik) – marsikateri počitniški »incident« v resnici ni presegal resnosti igre v otroškem peskovniku – incident, ki jo znatno preseže, pa se zgodi prav zaradi iluzij peščene človeške naivnosti.

Obrazi, ki se zarisujejo v odsevu počitniških dni, se sprva pojavljajo v gručah in se predstavljajo v kontekstu skupnosti. Dogajanje v trideseta leta preteklega stoletja nedvoumno umešča njihova vizualna podoba: glamurozne ženske in rafinirane moške obleke (kostumografija Jelena Proković) ter način ličenja, ki človeške obraze lošči v lutkaste (maska Iryna Neveza, Tina Lovrič). Složnost skupnosti majhnega obalnega kraja Torre di Venere se izraža tudi v glasbenih točkah (avtor glasbe Boštjan Gombač) – tako v ustvarjanju zvočnih atmosfer z oponašanjem ptic in škržatov, zavijanjem vetra in glasovi morja kot v songih, podkrepljenih s harmoniko (Ivana Kresevič) ali kitaro (Primož Forte) – glasbeno in glasovno valovanje pa je odlično podkrepljeno tudi s telesnim (koreografija Maša Kagao Knez). Polagoma se v oživelih anekdotah iz skupine izluščijo posamezniki in njihove specifičnosti. Direktor hotela Franka Korošca z nadihom grotesknosti spominja na pojavo iz nemega filma; Gospa Angiolieri Lučke Počkaj je vélika tragedinja, ki blesti z glumo v slogu pretirane ekspresivnosti; Kneginja in Silvestra Tine Gunzek sta natančno izdelani figuri prenapete vzvišenosti in ohole sumničavosti; Mario Primoža Forteja pa prijazen dečko, čigar najvišja vrednota je lojalnost višjim inštancam.

Naposled pripoved eskalira v sklepno epizodo z nastopom čarodeja. Atmosfero učinkovito zgošča gnetenje svetlobe skozi meglo (Jaka Varmuž), iz nje pa sevajo na grozljivi predstavi zbrani beli obrazi, ki so tekom večera že postali naši dobri znanci. Njihova ujetost v ozke meje misli je poudarjena s peščeno igralno površino, ki jo oklepa pravokotnik lesenih podijev (scenografija Sara Slivnik) – marsikateri počitniški »incident« v resnici ni presegal resnosti igre v otroškem peskovniku – incident, ki jo znatno preseže, pa se zgodi prav zaradi iluzij peščene človeške naivnosti. Samozadovoljni mali svet turističnih vic Torre di Venere se sooči z agresorjem, ki ga vase sprejme v prepričanju, da gre za nedolžno atrakcijo. V vlogi Čarodeja Cavaliera Cipolle nastopi Nikla Petruška Panizon, ki sprevrženost iluzionista upodobi s skrivenčenostjo drže in skrotovičenostjo gest, s spakljivimi grimasami in raskavo popačenim glasom – čeprav radikalna, deluje pojava srhljivo verodostojna. Vrhunec je dosežen z nezadržnim vrtincem hipnoze, ki v svoj ples posrka vse udeležene. Svoboda in volja obstajata – a ne skupaj …

Skupinska stvaritev celotne ustvarjalne ekipe predstave Mario in čarodej svoj glas daje svobodni volji. Izvrstna predstava, v kateri posamični uprizoritveni elementi delujejo lahkotno harmonično kljub veliki notranji napetosti, je napolnjena s pogumom: naj padejo plašnice z oči – in naj bomo dovolj močni, da zdržimo pogled resnici v oči.

Jaka Varmuž, Primož Vrhovec, Tatjana Doma, Lučka Počkaj, Ivana Djilas, Primož Forte, Boštjan Gombač, Iryna Neveza, Tina Lovrič, Ivana Kresevič, Nikla Petruška Panizon, Jelena Proković, Tina Gunzek, Franko Korošec, Primož Ekart, Sara Slivnik, Maša Kagao Knez

Povezani dogodki

Ana Obreza, 20. 5. 2024
Brezpotja odnosov v vojni
Ana Obreza, 3. 5. 2024
Razkošje razigranosti
Ana Obreza, 26. 4. 2024
Kolobocije kriminalne kvazičuječnosti