Podelimo si pipo miru in prisluhnimo zgodbi o vseh barvah, ki jih na svojem perju čuva papiga ara. Poglejmo jo – to pisano papigo! Težko verjamemo, da je na eni ptici toliko barv. Nekoč pa ni bila taka. Bila je črno bela. In svet, po katerem je letala, je bil črno bel - in bilo je dolgočasno. Na svetu ni bilo veselja. Bogovi so bili zato sitni in prepirljivi, a tudi modri. Dogovorili so se, da bodo svet pobarvali. Barve so našli v srcu zemlje, visoko na nebu, v otroškem smehu in upanju. Potem so se barve pomešale in se ljubile in nastajale so nove in nove. Z njimi so bogovi pobarvali svet. Nekaj barve je padlo tudi na ljudi, zato so ti različnih barv in različno razmišljajo. In vse barve so shranjene na ari, da ljudje ne bi pozabili nanje. In svet bo srečen, ko bo imela na njem vsaka barva in vsak način razmišljanja svoje mesto. Podelimo si pipo miru
Zgodba o barvah prihaja iz Mehike, iz pokrajine Chiapas, kjer se zapatisti že 30 let borijo za dostojanstveno in avtonomno življenje staroselske skupnosti.
Njen avtor Subcomandante Marcos je bil dolga leta glasnik zapatističnega gibanja. Moder, duhovit, neizprosen borec za življenje. Za svet mnogoterih svetov. Za človeka, ki živi z naravo in ne proti njej.
