Zgodbo o barvah, ki jo je za otroke od šestega leta režirala Jelena Sitar Cvetko na podlagi otroške knjige Subcomandanteja Marcosa, vodje zapatističnega gibanja iz južne mehiške pokrajine Chiapas, zagovornika pravice do avtonomnega življenja staroselskih skupnosti ter avtorja političnih in leposlovnih del, je zgodba nam tuje, oddaljene kulture, a hkrati zgodba, ki temelji na univerzalnem sporočilu, kakršno lahko srečamo v pripovedih z vseh koncev sveta. Ta spoj poznanega in različnega je vsekakor dragocen, saj vsebinski in simbolni elementi ter estetski kod nekoliko drugačnega okolja širijo našo domišljijo in dojemanje. Iz izvirnega konteksta s prepoznavnimi motivi kulturnih tradicij Srednje Amerike zajemata tudi celostna likovna podoba Špele Trobec ter glasba Urške Cvetko in Erazma Izidorja Grafenauerja, kar ne nazadnje ustreza vsebini in bistvu pripovedi. Ta namreč govori o svetu, ki za lepoto in polnost življenja v njem potrebuje različne barve – ter v prenesenem pomenu o spoštovanju in soobstoju človeške različnosti.
Uprizoritveni svet, ki ga upravlja Uroš Kaurin, tako v neke vrste mitološko pripoved o stvarjenju sveta, kot ga poznamo, o bogovih, ki so poiskali barve in jih raztresli po prej črno-belem svetu, posrka realni kontekst na več nivojih (dramaturg Anže Virant). Poleg motivnih in vizualnih indicev predvsem s tem, ko Marcosovo zgodbo idejno uokviri s tremi majhnimi lutkami človeških figur. Z lutko avtorja zgodbe, realne osebe v rjavi gverilski uniformi in črni maski, izza katere so vidne le oči, v podobi, s kakršno se je Subcomandante Marcos dejansko pojavljal v javnosti, začrta ključne ideje v nagovoru zbranemu ljudstvu o oblikovanju boljšega sveta na podlagi naših misli in sanj ter besed in zgodb, v katerih jih artikuliramo – načelo, kakršno Kaurin udejanji z začetnim povabilom gledalcem, da mu pomagajo z mislimi premakniti steno v ospredju odra ter s tem ustvariti prostor za pripoved. Babico, po obliki spominjajoč na babuško, a s črnino in »mehiško« pisanimi vzorci, vzpostavi kot pripovedovalko in nosilko modrosti, ki domuje v velikanski odpirajoči se pipi. In tu je še barvita deklica s pričesko v obliki spiralaste polžje hišice, ki si želi zapletene ideje borca za lepši in pravičnejši svet slišati v vsem razumljivi zgodbi. Radovedni otrok, ki prisostvuje uprizorjeni transformaciji sveta in moč spoznanj lahko prenese v resničnost, je jasna povezovalna točka med gledalci in odrom ter tista, ki oživi namero predstave, ko ob njenem zaključku še sama ustvari svoj barviti svet.
S temi liki predstava presega mitološko pripoved o barvanju sveta in jo zasidra v širšem kontekstu – realnem in zdajšnjem – a pri tem plasira tudi sugestivne impulze, ki jih ne izkoristi ali izčisti do polne moči. Scenski element pipe se denimo sklicuje na avtorjevo prepoznavno podobo s pipo, predvsem pa s plitvo poglobitvijo v notranjosti pipe zarisuje vtis ognjišča in zaobjema splošno asociativno polje »pipe miru«, vendar predstava to metaforično plast apropriira le kot obči kulturni kod, ki mora biti mlademu gledalcu že dostopen, da ga lahko vplete v svoj recepcijski dispozitiv. (Ne)dostopnost do realnega in s tem povezanih referenčnih – družbenih in kulturnih – plasti ter pomenske funkcije likov in njihove pozicije je še očitnejša pri zapatistu in babici. Pojem zapatista v predstavi ni razložen, utelešen pa je v vojaško zamaskiranem borcu, podobi, ki, izvzeta iz stvarnega, deluje v neskladju z njegovimi idejam miru in uporništva z besedami ter dejanji, v figuri babice pa se skriva veliko večja sporočilnost, kot jo prinaša njena kratka pojavitev nekoga, ki je le vir zgodbe. Ne nazadnje gre tu za dva različna glasova, odločen uporniški glas (sprva v predstavi še abstraktnih) idej in nekoliko strašljive podobe ter mehak, tišji glas pripovedi, nakopičenih izkušenj skupnosti in globljega razumevanja.
… predstava presega mitološko pripoved o barvanju sveta in jo zasidra v širšem kontekstu – realnem in zdajšnjem – a pri tem plasira tudi sugestivne impulze, ki jih ne izkoristi ali izčisti do polne moči.
Na tovrstni občutljivosti in pogledu temelji tudi podstat zgodbe o iskanju barv v črno-belem svetu. Osrednji del predstave je v tej pripovedi poetsko domišljijski, intuitivno fantazijski in uprizoritveno ter izvedbeno igriv. Pri lutkah se odpove podobam konkretnim figur in neposrednost sporočilne izraznosti nadomesti z živahnostjo ustvarjalne energije in imaginacije, pri čemer Kaurin kot izvajalec prevzame uprizoritveno naracijo in v animaciji domiselno staplja uporabo objektov ter gibalno sproščenost. Nedoločeni objekti kot dodatki postanejo deli telesa boga, iz katerega primazi rdeča, členjeno migotajoči živali podobna snov, odkritje rjave barve v zemlji spremljajo ritmi različnih tolkal in večji občutek težnosti telesa, zelena se pojavi v nekakšni pahljači, podobni nizu velikih listov, s katero Kaurin ob tonih flamenka zavalovi v zračnih nihajih. Izstopa odkritje rumene, ki očitno domuje v radosti otroške igre in zaživi v dinamično razigrani sceni igre med animatorjem in lutko, s shematiziranim trupom in zaobljenimi rokami spominjajoč na letalo ali metulja ter z zvočno podobo otroškega smeha, z domiselnim izkoriščanjem scenskega paravana kot igrišča za skrivanje in lovljenje ter druge norčije. Različne odkrite barve so preprosto, a izrazno učinkovito upodobljene z enostavnimi trakovi, ki se – ob mešanju barv – združijo v en sam, čudovit neskončen trak neštetih barv. Uprizoritvena lahkotnost in svežina te poetične pripovedi omogoča polnota usmerjanje pozornosti k pestremu dogajanju, ne da bi se pretirano obremenjevali z morebitno nelogičnostjo, kako lahko bogovi dejansko odkrivajo barve v svetu, ki je (še) črno-bel.
Nekaj pomislekov pa se poraja v pomenski dvojnosti barv in barvitosti, kjer se zdi povezava med konkretnim in simbolnim razumevanjem barv manj razločna. Med vsemi najdenimi barvami v pripovedi je le rumena povezana s človeškimi občutji in življenjem, druge (rdeča, rjava, zelena, modra) pa izvirajo iz biologije ali naravnega okolja in so brez specifičnih poudarkov o metaforičnih, situacijskih ali miselnih razpoloženjih teh barv. Vzporednica med konkretnostjo barv v pripovedi o bogovih, ki so svet posejali z različnimi barvami, in med svetom, v katerem je prostor za različne misli, občutja in načine življenja, tako ostaja le predpostavljena, čeprav jo lahko zaznamo kot bistveno vizijo ustvarjalcev, tudi prežeto z izvornim družbenim kontekstom avtorjevega delovanja in nastanka zgodbe ter ne nazadnje vneseno v motivne in scenske estetske impulze v prizorih s tremi človeškimi figurami.
Vendar uprizoritveni okvir teh figur, predvsem Subcomandanteja Marcosa in deklice, izlušči nekoliko drugačno sporočilno usmeritev, tisto, ki se nanaša na našo zmožnost spreminjanja in oblikovanja sveta, kar je prav tako del pripovedi o bogovih. S tem predstava pripoved iz območja poetičnega in preteklega pripelje v zdajšnjost in realnost naše zmožnosti zamišljanja ter delovanja, pri tem odrski prostor napolni z realističnim navdihom in upanjem, manj prepričljivo pa v tem okviru iznajdeva prostor, da bi zamišljanje novih poti v boljši svet in delovanje povezala tudi s konkretnim družbenim in kulturnim kontekstom ter poglobitvijo vsebine mitološke pripovedi in ju vsebinsko usmerila v barvitost kot raznolikost življenja. Ta nadgradnja sporočila ostaja predvsem v sugestijah in v ozadju dogajanja, v njegovih plasteh, ki se med materializiranimi odrskimi elementi verjetno težje razkrijejo brez dodatnega vpogleda v kontekst in s tem tudi svojemu ciljnemu občinstvu.